Pred nekaj dnevi so iz Združenih arabskih emiratov sporočili, da bodo uvedli Ministrstvo za srečo. V samo petih letih, je slovesno oznanil – zatvital pravzaprav – njihov ministrski predsednik (in pesnik) šejk Mohamed bin Rašid, nameravajo ZAE postati »ena najboljših držav na svetu«.

Ko se je histerični krohot v svetovnih medijih malce polegel, so presenečeno ugotovili, da novo Ministrstvo za srečo sploh ne bo prvo na svetu. Daleč od tega.

Sreča bo postala, je obljubil premier sedme najbogatejše države na svetu, »naš stil življenja«. Vemo, da gre sreča šejku veliko po glavi, saj je napisal že mnogo pesmi o njej, ne vemo pa, kako namerava osrečiti svoje ljudstvo. In ali ima načrte, kako poleg njih osrečiti tudi številne slabo plačane tuje delavce, ki prihajajo tja gradit megalomanske projekte. V ne ravno idealnih pogojih. Saj veste, to je konec koncev država, ki ima največje pokrito smučišče na svetu, najhitrejši vlak smrti in najvišjo stavbo na svetu. Oh, in umetni otok v obliki palme. Imajo tudi nekaj pomembnih svetovnih rekordov, na primer tistega za »največje število ljudi različnih narodnosti, ki si hkrati umivajo roke«. Ne, tega si nismo izmislili. In tudi ne tegale: največje število ljudi, ki hkrati jedo muesli pri največji zajtrkovalni mizi na svetu.

Osrečujoči šejk svoje načrte z javnostjo deli le po kapljicah, s tviti, imamo torej samo nekaj drobcev informacij (in na kupe pesmi). Vemo na primer tole: ministrstvu bo načelovala ženska, Ohud al Rumi, ena od osmih žensk v devetindvajsetčlanskem kabinetu. Njena naloga je zastaviti vladno politiko, ki bo ustvarila »družbeno dobro in zadovoljstvo«. Sreča v ZAE, je še oznanil šejk, »ni zgolj upanje, imeli bomo načrte, projekte, programe in indikatorje.«

Oznanilo o srečnem ministrstvu ni osrečilo vseh. Pri Human Rights Watch, organizaciji za človekove pravice, ki ZAE že dolgo opazuje s kritičnim očesom, so pikro pripomnili, da »se Ministrstvo za srečo sliši precej orwellovsko, glede na to, da je to država, ki zelo nadzoruje prebivalstvo. Se pa to sklada z njihovim precej dobrim mnenjem o sebi. Lahko si srečen, če si le tiho.«

Na srečometru Združenih narodov so ZAE na dvajsetem mestu (od 158 držav). Slovenija je na 55. mestu, enajst mest niže kot leta 2013. Takoj za Kazahstanom, a pred Litvo. Primerjajte.

Buen vivir za telebane: morda si bo nova ministrica lahko pomagala z venezuelskim izkušnjami, v tej južnoameriški državi je predsednik Nicolas Maduro namreč leta 2013 ustanovil Podministrstvo za vrhunsko družbeno srečo venezuelskega naroda, ki naj bi poskrbelo za »najbolj ranljive in najbolj krhke, za tiste, ki so najbolj pri srcu vsakemu, ki se ima za revolucionarja, kristjana in chavista«, poimenoval pa ga je v čast revolucionarja Simona Bolivarja (ki je nekoč rekel, da je »najboljša vlada tista, ki povzroči največ sreče pri ljudeh«) in pokojnega predsednika Huga Chaveza. In so potem šaljivci rekli, da je Ministrstvo že doseglo svoj namen, saj se ljudje valjajo od smeha, hvala vam.

V bližnjem Ekvadorju se niso smejali, še isto leto so pohiteli in ustanovili Državni sekretariat za blagostanje. Koncept dobrega življenja imajo zapisan že v ustavi iz leta 2008. Freddy Ehlers, znan televizijski novinar, dvakratni kandidat za predsednika države, minister za turizem in novi sekretar za »buen vivir«, je skoraj eksplodiral od načrtov in projektov. Med njimi so bili uvedba semaforjev za označevanje pakirane hrane (zeleno za zdravo, rdeče za nezdravo; pri nas se s tem ukvarjajo potrošniške organizacije), pa organizacija ur meditacije v šolah, proizvodnja kratkih videofilmov, knjiga pravljic, ki promovira »univerzalne vrednote« … vse za dosego končnega cilja, »maksimalne ravni sreče prebivalstva«. Sreča prebivalstva pa še kar trmasto vztraja pod idealno ravnjo, opozicija je celo zahtevala, naj sekretariat ukinejo, češ da »žali inteligenco Ekvadorcev«.

Srečo tudi izvažamo: lani je Ehlers odšel na evropsko turnejo, da bi delil izkušnje in državno proizvodnjo sreče razložil svojim evropskim kolegom. »Testirali smo nove projekte in imamo že dve leti izkušenj,« se je pohvalil v Franciji. »Radi bi jih delili s Francijo in ostalimi državami. Spodbujamo jih, naj ustanovijo podobne ustanove, čeprav sprva v manjšem obsegu.«

Na sekretariatu imajo 35 stalno zaposlenih, delo pa je razdeljeno v tri sklope: promocija dobrega življenja s pomočjo državnih medijev in javnih šol; pomoč in nasveti drugim ministrstvom; ustanavljanje mednarodnih projektov in širjenje ideje v tujini.

Izdelati poskušajo ekvadorski indeks sreče, je povedal Ehlers, ena od obetavnih študij poskuša izmeriti srečo v odstotkih človeškega življenja. Projekt so zagnali skupaj z Bolivijo, ki je sledila ekvadorskemu zgledu. In tako zdaj vemo, da je povprečen Ekvadorec, ki dočaka 73 let, srečen enajst let in tri mesece. Sekretariat za buen vivir očitno čaka še veliko dela. Na svetovnem indeksu sreče pri Združenih narodih medtem Ekvador blago drsi navzdol. Lani je pristal mesto niže kot leta 2013, pri številki na 48, Venezuela pa na 23, tri mesta niže kot leta 2013.

Prosimo, ne citirajte Tolstoja: uvodni stavek iz Ane Karenine, da so si vse srečne družine podobne, nesrečna je pa vsaka po svoje, očitno ne drži za države, te so namreč tudi srečne vsaka na svoj edinstveni način. Vzemimo kraljevino Butan, himalajsko gorsko državico z okrog 740.000 prebivalci. V Deželi gromečega zmaja, to pomeni njeno izvirno ime, so fevdalizem odpravili šele leta 1953, prvo cesto so zgradili leta 1962 – so pa bili prvi, ki so se na državni ravni ukvarjali s srečo. Leta 1972 je za merjenje napredka tedanji kralj predlagal uvedbo bruto dodane sreče (BDS) namesto bruto dodane vrednosti (BDV). In nihče se ni smejal.

Ministrstva za srečo niso ustanovili, imajo pa – od leta 2008 – Komisijo za BDS, ki meri srečo naroda. Indeks BDS sloni na tradicionalnih budističnih vrednotah in za BDS boste našli veliko definicij, ena boljših pa je tale: da je BDS most, pravi, ki povezuje osnovne vrednote, kotso prijaznost, enakopravnost, človečnost, itd., z neizbežnim lovom na ekonomsko rast. Seveda je dohodek pomemben za srečo ljudi, vendar je le eden od faktorjev, ki jih meri indeks BDS. Ta – med drugim – upošteva tudi ohranjanje kulturnih vrednot, skrb za okolje, dobro vladanje, izobrazbo, duševno in telesno zdravje, družbene vezi in še mnogo drugega.

Srečomer: leta 2011 je – na predlog butanskega ministrskega predsednika – Generalna skupščina OZN enoglasno sprejela resolucijo, naj države članice merijo srečo ljudi in naj izsledke upoštevajo pri snovanju vladne politike.

Prvo poročilo o sreči po svetu so pri OZN izdali aprila 2012, naslednjega septembra 2013, tretjega pa lani. World Happiness Report iz leta 2015 ima milijon in pol bralcev, petdeset odstotkov več kot prvo poročilo iz leta 2012. »Sreča vse bolj postaja pravo merilo družbenega napredka in cilj strategije,« se pohvalijo.

Diskretneje in z manj pompa kot ZAE so začele nekatere države svojim prebivalcem že pred časom otipavati pulz sreče. Ne ustanavljajo ministrstev, imajo pa organizacije ali Centre za blagostanje, ali kakorkoli že stvar poimenujejo, ki skušajo najti strategije, kako zvišati nivo sreče. Na vlak za iskanje sreče radostno vskakujejo tudi na lokalni ravni. Mehiška zvezna država Jalisco si je srečo prebivalcev postavila za enega svojih ciljev. Britansko mesto Bristol se je lotilo projekta Bristol Happy City. Kalifornijska Santa Monica si je pridobila subvencijo za raziskovanje, kako bi lahko izboljšali življenje mestnih prebivalcev.

Statistični urad RS sreče Slovencev ne meri, merijo pa kakovost življenja, pri kateri upoštevajo nekatere od pokazateljev, ki jih meri tudi indeks sreče pri World Happiness Report. Ta nikakor ni samo anketica, pri kateri bi ljudi spraševali, kako srečne in zadovoljne se počutijo, Poročilo je resna znanstvena raziskava, ki so jo na 90 straneh predstavili strokovnjaki najrazličnejših profilov, ekonomisti, psihologi, nevrologi. In ni, definitivno ni lahkotno branje za takrat, ko imate ravno pol urice časa. Verjemite, mi vemo.

Šest glavnih faktorjev, iz katerih so izračunali srečo naroda, so bruto domači proizvod na prebivalca, zdrava leta življenja, družbena podpora (ali imate ljudi, na katere lahko računate v stisk)i, zaupanje (odsotnost korupcije v vladi in poslih), svoboda pri življenjskih odločitvah in velikodušnost (merjena z donacijami). Slovenija, ki je s 55. mestom na vrhu druge tretjine s 158 držav, ima faktor 5,848.

Več v Zarji št. 8, 23.2.2016