Pri tem ne štejejo tistih, ki imajo vsajene čipe iz zdravstvenih razlogov, na primer ljudi s srčnim spodbujevalnikom, temveč izključno tiste kiborge ali superljudi, če hočete, ki so si dali čip vstaviti kar tako, iz navdušenja. Ker je fino, če samo zamahneš z roko, pa se ti odklenejo vrata. Ali telefon. In se prižge računalnik. Fotokopirec dela brez gesla. Le kaj ti bodo v 21. stoletju ključi, laminirane izkaznice in PIN kode?
Na Švedskem so lani v središču Stockholma odprli poslovno stavbo in o Epicentru, tako so jo poimenovali, se je razpisalo svetovno časopisje. Tole je razlog: okrog sedemsto ljudem, ki tam delajo, so ponudili možnost, da se dajo čipirati – pod kožo na roki med palcem in kazalcem bi jim vsadili mikročip, velik kot riževo zrno. Nekateri so rekli, ni govora!, drugi so privolili in zdaj vhodna vrata stavbe in vrata svoje pisarne odpirajo z zamahom roke, fotokopirni strojjih uboga brez gesla in če bo šlo vse po sreči, si bodo s čipom v roki lahko kmalu plačevali tudi kavo v menzi.
Čipi v telesu so očitno naša prihodnost. Mnogi jih odklanjajo, ker jih razumejo kot omejitev svobode in zasebnosti, kot še eno možnost, da nam čez ramo spet škili Veliki brat – ne tisti iz resničnostne serije – drugi pa pravijo, hej, prej ali slej bo čipiranje za ljudi postalo obvezno, ali ni bolje, da zadevo sami preskusimo in raziščemo, preden bo z zakoni vmes posegla Država?
Moj čip Čipko: z mikročipi, vsajenimi v ljudi, so začeli eksperimetirati pred skoraj dvema desetletjema, leta 1998, ko si je dal britanski znanstvenik Kevin Warwick vsaditi čip, s pomočjo katerega je odpiral vrata, prižigal luči, upravljal računalnik (in si menda tudi natočil kopel in hladil vino). Je dal svojemu čipu ime? Ne, je rekel Warwick, »nanj ne gledam kot na nekaj ločenega od mene, je kot roka ali noga.« Po devetih dneh ga je dal odstraniti in je zdaj v londonskem Muzeju znanosti. Čip, ne znanstvenik. Čipi so bili takrat še precej večji, okrog dva centimetra dolgi, in so jih vstavljali in odstranjevali zdravniki. Danes so veliki kot riževo zrno, spravljeni v silikonski ovojnici, da ne bi dražili okoliškega tkiva, vstavi pa se jih lahko kar z injekcijsko iglo. Namesto zdravnika to pogosto naredijo tudi v salonih za tetovažo. Najbolj vneti si čip vstavijo kar sami, tako kot neki britanski petnajstletnik, ki je lani komplet vsega, kar za to potrebuješ, vključno z injekcijsko iglo, naročil po pošti iz ZDA (za okrog 135 evrov), staršem je pa zadevo nedolžno omenil šele takrat, ko je imel čip že pod kožo. Za kaj bi petnajstletnik nujno potreboval vsajen čip? Jasno, za to, da z njim upravlja svoj telefon in ga poveže z zvočniki. Mulček je zdaj najmlajši čipirani primerek na svetu.
Pristaši čipiranja trdijo, da je postopek vstavljanja popolnoma varen, življenje s čipom menda tudi, ampak leta 2007 je nasprotnica čipov Katherine Albrecht zbrala izsledke številnih veterinarskih in toksikoloških raziskaviz let 1996 do 2006, ki so kazali, da številni čipirani psi in laboratorijske živali na mestu injiciranja razvijejo rakave tumorje. Pozneje so sicer njena spoznanja zavrnili kot »zavajajoča«, češ da povezava med čipi in rakom ni jasno dokazana, vsekakor pa so leta 2007 delnice vodilnega podjetja s čipi strmo padle in se je podjetje pozneje preimenovalo. Čipe pa še vedno prodajajo.
Vaše srce v našem laptopu: rak ni edino zdravstveno tveganje, potencialne (a nedokazane) nevarnosti prežijo še pri slikanju z magnetno resonanco, možnem udaru elektrike in posledičnih opeklinah, reakciji okoliškega tkiva na čip ali možnosti, da se bo čip podal na pustolovsko potovanje po telesu.
Potem so tu še druge vrste nevarnosti – ker večina čipov ni kodiranih, obstaja nevarnost, da podatke na njih preberejo nepooblaščeni ljudje z dobrimi čitalniki in slabimi nameni. Obstaja možnost kraje identitete, saj 16-mestno identifikacijsko številko zlahka ukradejo in klonirajo. Če se že radi predajate črnim scenarijem, obstaja konec koncev tudi možnost, da vam kriminalci čip proti vaši volji izrežejo in ga zlorabijo. Posebej, če imate na njem napisano kodo za dostop do bančnega računa. »Odsekati nekomu roko je zares amaterski način, da se lotiš kraje,« je optimistično rekel eden tistih s čipom v roki. No, povejte to tatovom, ko bodo zavihteli sekirico.
Kako varni so čipi v telesu je že leta 2008 preverjala skupina znanstvenikov z ameriških univerz in prišla do precej srhljivega spoznanja, da je mogoče z navadnim laptopom onemogočiti srčni spodbujevalnik. In da se da reprogramirati vsajene čipe, ne da bi se nosilec čipa tega sploh zavedal. Tega doslej – kolikor vemo – čisto pravemu pacientu ni še nihče naredil Ni pa rečeno, da ne bo.
Ampak ne skrbite, država pazi na vas. No, nekatere države. Več zveznih držav v ZDA je že sprejelo zakone, ki prepovedujejo, da bi nekoga prislili, da si da vstaviti čip. Tudi delodajalec od zaposlenih ne smezahtevati čipiranja. Država Washington je naročila študijo o možnosti, da bi država s čipiranjem nadzorovala spolne prestopnike in druge zločince.
Seveda pa imajo čipi v roki tudi kakšno prednost. Ali še bolje, imeli jo bodo. Nekoč.
Več v Zarji št. 7, 16.2.2016
