Na leto poberejo 1300 ton odpadkov. »Največ je čistilnih robčkov, cigaretnih ogorkov, tamponov, higienskih vložkov, kondomov, palčk za čiščenje ušes in vate. Veliko je tudi raznega tekstila, stekla, plastike, ženskih najlonskih nogavic, tudi plenice smo že našli. Včasih najdemo tudi trupla podgan,« pove Rok Babič, procesni tehnolog iz JP Vodovod-Kanalizacija, d. o. o.
Medtem ko sem si poskušala predstavljati, kako stlačiš otroško plenico v školjko, mi je Babič že razlagal o ogromnih količinah hrane, ki jo ljudje prav tako zmečejo v straniščne školjke. »Pozimi je največ olupkov od pomaranč in limon, veliko je tudi raznih semen. Poleti se nam dogaja, da nam v zabojnikih, kamor odlagamo odpadke, začne rasti paradižnik. Hrana ne sodi v stranišče, ker pospešuje gnitje v kanalu, pa tudi zato, ker z njo privabimo podgane. Sicer izvajamo deratizacijo, vendar se morajo ljudje zavedati, da jih tako hranijo. Višji ko imajo ljudje standard, več je podgan.« Te so spretne plezalke, sploh če so lačne. Po kanalizacijskih ceveh lahko splezajo tudi v višja nadstropja blokovskih stanovanj. »Še bolj problematična od hrane, ki konča v naših školjkah, je hrana, ki jo na drobne kose zmeljejo mlinčki za drobljenje organskih odpadkov. Iz odpadne vode lažje odstranimo bananin olupek kot tistega, ki je narezan na čisto majhne kose. Teh ne ujeme nobeno sito.«
Straniščna školjka ni smetnjak. Mehansko čiščenje odpadne vode poteka v ogromni betonski zgradbi, v kateri neznansko smrdi. Kapo dol pred delavci, ki čistijo našo svinjarijo. Pa ne gre samo za smrad. »Smrad je še najmanjša težava. Nanj se sčasoma navadijo. Čeprav so ljudje cepljeni, imajo na začetku skoraj vsi črevesne težave, velika je tudi nevarnost, da zbolijo za hepatitisom. Zato je osebna higiena zelo pomembna. Nekatere raziskave so pokazale, da so ljudje, ki delajo v takih razmerah, bolj nagnjeni k depresiji.« Z Matejo sva se začeli nelagodno prestopati in pogledovati okoli sebe. Babič naju je hitro potolažil. »Ko bosta odšli, si dobro umijta roke, pa bo.« Imel je prav. Nobene od naju po obisku ni začelo črvičiti po trebuhu.
Me je pa toliko bolj črvičilo, ko sem si ogledovala, kaj vse se je ujelo na grablje na mehanski stopnji čiščenja v mehanski čistilni napravi. Prav za naju so pustili bero tistega dne: ogromno, ampak zares ogromno je bilo nekih belih plaht, za katere se je pokazalo, da gre za ostanke čistilnih robčkov, od tistih za čiščenje otroških ritk do vlažilnega toaletnega papirja, sledile so polovice pomaranč, očitno je sezona prehladov čisto zares na pohodu; pa majhne zelene kroglice, nisem dala roke v kup smrdeče svinjarije, sem pa skoraj prepričana, da je bil grah; družbo so mu delale živo rumena zrna koruze, med njimi pa koščki špagetov. Za nameček pa dobršna mera tamponov, palčke za čiščenje ušes, aluminijasti pokrovčki od jogurtov in ogorki od cigaret. Na srečo ni bilo nobenega živalskega kadavra, tudi ti se menda včasih najdejo v straniščnih školjkah. Ni kaj, ljudje očitno vse, česar ne marajo gledati v košu za smeti, odvržejo v straniščno školjko. »Včasih se med kupi odpadkov tudi kaj zablešči, kakšen zlat prstan ali verižica.« Pa jih kdaj zamika, da bi kakšen kos zlatnine rešili iz smeti? »Samo, če bi našli zlato palico,« se zasmeji Babič.
Več v Zarji št. 6, 9. 2. 2016
