Slovenski premier Miro Cerar, ki ga oni dan ni poklical njegov hrvaški kolega Tihomir Orešković, temveč televizijski voditelj (»Ošpice dobim, če napišejo komik«) Davor Jurkotić, ni bil prvi politik, ki so si ga privoščili šaljivci. Zgodovina telefonskih potegavščin je stara praktično toliko kot telefon. Še kraljica Elizabeta in papež nista varna pred njimi.
Pri vsej zgodbi ni bilo toliko zaskrbljujoče to, da je dr. Cerar nasedel in verjel, da se pogovarja z novim hrvaškim ministrskim predsednikom, temveč to, kako lahko je priti do klepeta s slovenskim premierjem. Takole se to naredi, pravi Jurkotić: »Čisto preprosto je bilo. Najprej ena tajnica, pa druga tajnica, pa vprašanja, ali obstaja kakšen službeni dopis. Rekel sem, da sem samo mandatar, da še nisem premier, zato ne morem pošiljati službenih dopisov, pa so me zvezali. Prav neverjetno, tisti dan, ko smo dobili Cerarja, je čisto malo manjkalo, da bi spet dobili Pahorja. Ampak ker smo njega nekoč že 'zašili', je naročil, naj preverjajo. In tako so dva, tri dni preverjali, ves čas mi je zvonil telefon, tudi sporočila imam. Nazadnje me je klicala neka ženska iz slovenskega veleposlaništva v Zagrebu in oglasil sem se kot Tim. Nasedla je, mislila je, da sem Tim, zaželela mi je srečo, očitno pa so se potem dokopali do številke pravega Tima Oreškovića.«
Vendar je dr. Cerar potegavščino precej bolje prenesel – Jurkotić pravi, da so mu iz njegovega urada sporočili, da se je slovenski premier »nasmejal dobri šali« - kot na primer britanska kraljica, ko jo je leta 1995 potegnil kanadski radijec Pierre Brassard, ki se je pretvarjal, da je tedanji kanadski premier Jean Chretien in je v kakšnih petnajstih minutah klepeta iz kraljice izvabil obljubo, da bo pomagala vplivati na izid referenduma o neodvisnosti Quebeca. »Zoprno in obžalovanja vredno,« so se potem zgražali v Buckinghamski palači.
Brassard je pozneje poklical tudi papeža Janeza Pavla II. A so ga odkrili – spotaknilo ga je vprašanje, ali je papež že kdaj razmišljal, da bi si dal na kapo pritrditi majčken propeler.
Smešno za umret: zelo kmalu po iznajdbi telefona so ljudje odkrili, da se da izvrstno ponorčevati iz prijateljev, iz popolnih neznancev, pa tudi iz znanih osebnosti. Američanom se je čisto utrgalo vsakega prvega aprila. Najraje so klicali živalske vrtove, kjer so spraševali, ali je tam »g. Lev«, »g. Volk«, pa »g. Lisjak« ali »ga. Ana Konda«. Da jih ni? Kaj pa gospod Don Key (osel)? Vsakega prvega aprila so živalski vrtovi po ZDA dobivali po na tisoče lažnih klicev, pa so se slednjič začeli že vnaprej pripravljati in so za tisti dan zaposlenim za klice dali drugo številko. V botaničnih vrtovih so se otepali s klici za gospode Astor (astra), Bush (grm) in Flower (roža), v planetarije so klicali gospoda McClouda (oblak) ali gospoda Starra (zvezda). In, ne razumemo povsem, zakaj, se je šaljivcem zdelo na smrt smešno, če so poklicali v mrtvašnico in spraševali, ali je tam g. Stiff, g. K. Dever (kadaver), g. Graves (grob), g. Casket (krsta), pa g. Rigor ali g. Mortis. Časopisi so poročali o neki mrtvašnici, ki so jo tako zasuli z lažnimi klici, da niso imeli časa pobrati trupla čisto pravega pokojnika.
Neki šaljivec z več domišljije je leta 1925 klical borzne hiše na Wall Streetu, se pretvarjal, da je stranka, in zahteval, naj prodajo velike količine delnic. Borzni posredniki, ki so poznali glasove svojih strank, mu niso nasedli. Če bi mu, bi to lahko povzročilo hud padec cen delnic. Isto leto je dr. Stransky, češki odposlanec v Washinhtonu, washingtonsko smetano povabil na večerjo v klub – samo da jih tam ni čakala večerja, nihče ni rezerviral mize in dr. Stransky o svojem domnevnem povabilu ni nič vedel. »Le zakaj se spravljajo name,« je zbegano spraševal diplomat.
Najboljše zavetišče in topel dom pa so telefonske šale dobile na radijskih postajah. Še danes obstajajo radijske (in spletne) postaje, ki predvajajo samo telefonske potegavščine. V sedemdesetih so krožile avdio kasete s posnetki najboljših telefonskih nategov.
S prikazom številke klicatelja se je priljubljenost telefonskih šal nekoliko osula, a zares odločen šaljivec lahko premaga tudi to oviro. In tako papeži, predsedniki, zvezdniki, politiki (in kraljice) še vedno niso varni.
Po Tonyju se dan pozna: katerega politika so že ukanili po telefonu? Boljše vprašanje je, katerega niso. Leta 2003 sta dva voditelja radijske postaje v Miamiju venezuelskega predsednika Huga Chaveza prepričala, da ga kliče njegov kubanski prijatelj Fidel Castro.- Potem sta klicala še Castra, češ da ga kliče Chavez. In so tako poslušalci lahko v živo slišali, karko sočno zna preklinjati kubanski voditelj, ko je ugotovil, da so ga okrog prinesli. Zaradi preklinjanja je potem radijsko postajo s 4000 dolarji globe kaznovala nadzorna agencija. Voditelja sta hotela denar osebno dostaviti na agencijo – in sta odnesla 4000 dolarjev v kovancih po en cent. Heca zlepa ni zmanjkalo.
Angleški politiki so pogosta tarča telefonskih šaljivcev. Samo Tony Blair se lahko pohvali, da je takoj ugotovil, da ga majčkeno hecajo – leta 1998 ga je klical radijski voditelj, ki se je pretvarjal, da je voditelj opozicije William Hague, vendar je Blair kmalu ugotovil, da ne gre za pravega Hagua, ta ga je namreč vedno klical »g. ministrski predsednik«, moški na telefonu pa mu je rekel Tony.
Sedanjega ministrskega predsednika Davida Camerona so imeli za norca že dvakrat, pa nikoli ni opazil prevare. A lahko vsaj reče, da ni nič preveč povedal, česar pa ne more trditi nekdanja okoljska ministrica Margaret Beckett, ki je leta 2007 v prepričanju, da govori s tedanjim ministrskim predsednikom Gordonom Brownom (pa ni), rekla nekaj krepkih čez kolege.
Aljaško guvernerko Sarah Palin, ki je takrat ravno naskakovala predsedniški stolček, je leta 2008 poklical radijski voditelj iz Montreala, ki se je pretvarjal, da je francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Palinova je bila nad klicem navdušena in ni nič zaslutila niti takrat, ko ji je lažni Sarkozy rekel, da imata veliko skupnega, »samo da jaz iz hiše vidim Belgijo«. Potem sta se pogovarjala, kako bosta šla skupaj na lov in pobijala mlade tjulnje. »Hotel sem se prepričati, koliko je pametna,« je potem pojasnil radijec, »in kot vidite, ni ravno kakšen biser.«
Leta 2011 je nasedel tudi republikanski guverner Wisconsina Scott Walker, ki je čisto do konca verjel, da govori z enim od svojih milijonarskih sponzorjev. Z lažnim milijonarjem je debatiral o tem, kako poteptati sindikate.
Ampak včasih naplahtajo tudi radijce – leta 1998 je moral zardevajoči Bob Geldof, ki je poslušalcem tik pred tem vznemirjeno sporočil, da je umrl rocker Ian Dury, potem priznati, da je nasedel lažnemu klicu.
Komar na telefonu: italijanski novinarji so opazili napetost med papežem Frančiškom in rimskim županom Ignaziem Marinom. Že ob omembi župana se je sicer prijazni Frančiškov obraz pomračil kot nevihtno nebo. Ko se je lani po papežvem obisku Kube in ZDA Marino nepovabljen vkrcal na papežev let domov iz Philadelphije, pa je bil Frančišek videti zelo slabe volje. In so zadeve potem raziskali tako, da nekdo z radia Zanzara (komar), ki se je pretvarjal, da je italijanski premier Matteo Renzi, poklical nadškofa Vincenza Paglio, organizatorja obiska v Philadelphiji. Nič hudega sluteči nadškof je povedal vse, kar so ga vprašali, tudi to je potrdil, da papež rimskega župana čisto zares ne mara. In da je bil besen, ko se mu je vsilil na letalo. Uradni Vatikan je pa strogo rekel, da privatni razgovori (pridobljeni z nespejemljivo prevaro) ne izražajo mnenja Svetega sedeža.
In ko smo že pri svetih zadevah, veliko telefonskih šal je zakuhal tudi film Bruce Almighty (Vsemogočni Bruce), v katerem je Jim Carrey Bruce iz naslova, Morgan Freeman pa Bog, ki mu prepusti svojo božjo moč. Tule je bil spodrsljaj, v filmu pokažejo božjo telefonsko številko. Ameriški filmi sicer vedno navajajo neobstoječo omrežno številko 555, tokrat pa so navedli številko 776. Pokazana številka sicer v Buffalu, kjer se film dogaja, ne obstaja. Obstaja pa v nekaterih drugihzvezn ih državah. In so bili tako nesrečni imetniki številke v Coloradu, Južni Karolini in na Floridi kmalu zasuti s klici, tudi po več deset na uro, v katerih so jih spraševali, halo, je Bog tam?
Nekaznovano. Pri večini klicev gre za neškodljive potegavščine, ki se jim nasmejijo še najbolj kisli ministrski predsedniki, a včasih šaljivci prestopijo meje dobrega okusa. Ali povzročijo zares hudo škodo. Klicev, v katerih grozijo z nastavljenimi bombami, se tokrat ne bomo lotevali.
Leta 2008 je krepko zaneslo priljubljenega televizijskega voditelja Jonathana Rossa in komika Russlla Branda. Starejšemu igralcu Andrewu Sachsu sta na odzivniku pustila opolzko sporočilo o njegovi vnukinji. Rossa, ki je imel pogodbo z BBC, so televizijski šefi za tri mesece suspendirali.
Nepričakovano pa se je v zelo tragično smer obrnila šala dveh avstralskih radijcev, ki sta leta 2012, ko je bila britanska vojvodinja Catherine prvič noseča in je zaradi zelo hudih nosečniških slabosti pristala v bolnišnici, poklicala v bolnišnico in se pretvarjala, da sta princ Charles in kraljica Elizabeta. Sestra na recepciji ju je vezala na oddelek, in tam jima je druga sestra ustrežljivo povedala vse o stanju vojvodinje. Avstralca sta bila na svojo domislico silno ponosna, radio je posnetek vrtel spet in spet – in tri dni pozneje je sestra, ki ju je prevezala na oddelek, naredila samomor.
To je najbolj znan, najbolj razvpit primer ponesrečene telefonske šale, ki je buril duhove še mesece pozneje. Odgovorni so sprožili preiskavo, radijcema so neznanci grozili s smrtjo, zato so veliko uslužbencev radia začasno preselili v varne hiše. Preiskava ni ničesar ugotovila. Kaznovan ni bil nihče.
Pri kaznovanju škodljivih šaljivcev so države neenotne. Nekatere imajo zakonodajo, ki telefonske šale kriminalizira, drugje se lahko šaljivci izgovarjajo na svobodo govora.
Halo, doktor! In potem je tu še primer šaljivca Josepha Shererja, ki se ni niti malo šalil. Njegove šale so bile napadi, ti so se vlekli skoraj dvajset let, od zgodnjih osemdesetih, ko je bil Sherer še študent, pa do leta 2000, ko so ga spravili za zapahe. In mu, upamo, vzeli telefon. V tem času je poklical več sto žensk, jim povedal, da je zdravnik, ki je zdravil njihovo mamo ali hčerko, in da morajo nujno, takoj, pri priči! narediti test, da vidijo, ali imajo tudi one dedno bolezen. Veliko žensk mu je nasedlo in so se po njegovih navodilih porezale z britvico ter si pri tem zadale hude telesne poškodbe. Eno je prepričal, da si je odrezala bradavičko, druga se je z odstranjevalcem laka za nohte polila po genitalijah in potem pritaknila prižgano vžigalico. Njegov odvetnik je trdil, da je bil obtoženi kot otrok deležen hudih zlorab in trpi za posttravmatskim stresom. Čez nekaj let bo možakar spet na prostosti.
In le zakaj bi bili zvezdniki izjema? Igralec Russel Crowe je lani v intervjuju povedal, da si ga je rad privoščil pokojni Michael Jackson, čeprav se sploh nista poznala. Dve ali tri leta ga je mučil, je povedal Crowe. »Nikoli ga nisem srečal, nikoli mu nisem dal roke, a nekako je izvedel, pod kakšnim imenom se prijavljam v hotelu. Ne glede na to, kje sem bil, je poklical in potem delal tisto, kar smo počeli pri desetih letih, saj veste: Je gospod Wall (zid) tam? Kaj pa gospa Wall? Ne? Ja kaj vam pa potem streho gor drži?' Kaj ni običajno, da to potem prerasteš?«
Pred nekaj leti je bila popularna zabava z imenom swatting (SWAT, special weapons and tactics, je kratica za oddelke policijskih specialcev): tako je nekdo leta 2013 poklical losangeleško policijo in sporočil, da so v hiši Toma Cruisa oboroženi roparji. Policija je poslala specialce, a ti niso našli ne roparjev ne Toma Cruisa, ki ga takrat ni bilo doma, samo nekaj zelo zbeganih varnostnikov, ki so rekli, da oni niso klicali policije.
Tarče podobnih šal so bili tudi Ashton Kutcher, Charlie Sheen, Justin Bieber, Simon Cowell in Miley Cyrus. Policija je pozneje aretirala dvanajstletnika, ki jih je klical, češ da je slišal strele pri Justinu Bieberju in da so pri Kutcherju ustrelili več ljudi.
A včasih imajo zgodbe, ki se začnejo kot šala, lep konec. Vprašajte Eltona Johna, ki je razgrajal zaradi tega, kako v Rusiji ravnajo s homoseksualci. Potem se je nekega dne lanskega septembra na Instagramu pohvalil, da ga je poklical sam Vladimir Putin in da sta se v desetminutnem pogovoru dogovorila za srečanje. Sreča ni dolgo trajala, pokazalo se je, da sta pevca poklicala dva znana ruska šaljivca, eden se je pretvarjal, da je predsednik Putin, drugi pa, da je njegov piarovec Dimitrij Peskov. Ampak to še ni bil konec – kmalu je telefon spet zazvonil. In tokrat je bil tisti, ki je rekel, halo, tu Vladimir Putin ZARES Vladimir Putin. Opravičil se je za potegavščino in pevcu zares ponudil, da se srečata. Ne, svojega stališča o homoseksualcih pa ni spremenil.
Zarja št. 5, 2.2.2016
