Kaj imajo skupnega Brigita Jelen Reynolds, zaposlena v Natovi vojaški bazi v Afganistanu, Ivanka Berčan, nekdanja nuna, ustanoviteljica in predsednica Društva za delo z mladimi v stiski Žarek in komune za zdravljenje odvisnosti, Valerija Verhovnik, magistrica ekonomskih znanosti, zadnja tri leta in pol pa kmetica na gorski ekološki kmetiji, Edo Torkar, pisatelj, ter dr. Ahmed Pašić, ustanovitelj in koordinator civilne iniciative Ejga? Na prvi pogled skoraj nič, razen da gre za posebne ljudi, ki živijo drugače. Zanimalo nas je, kako bodo preživeli praznike ob koncu leta.

Prvega januarja mi vsaj ne bo treba na dieto. V Afganistanu smo vsi enaki, pravi Brigita, ki že skoraj sedem let dela kot zemeljska operaterka na vojaškem letališču Kaia v Kabulu. Njen vsakdan je zaznamovan z rutino. »Obisk telovadnice, tek po kampu pri dveh stopinjah ob pol petih zjutraj, nošenje po navodilih zlikane uniforme, kamuflažne dolge gate so denimo dovoljene, tiste tople, ki so morda temno modre barve, pa niso, pa obisk menze pred službo, ko vonj pečenih jajc vohaš še ves dan.« Vsega tega ne spremenijo niti božično-novoletni prazniki. Čeprav se tu in tam v kampu pojavi kakšno božično drevo ter kdo praznično okrasi okna in vrata. »Dve trgovinici v kampu sicer napolnita police s sladkarijami, a le če tovornjakom na pakistanski meji dovolijo vstop v Afganistan. Pri nas nihče ne sprašuje, s kom boš preživel božič ali kam greš za novo leto. Gremo v službo ali pa spat. Prostih dni ne poznamo. Mogoče komu dovolijo, da pride na božično jutro v službo dve uri pozneje, to pa je tudi vse.« Ob takih dneh jih pokonci držijo spomini in sanjarjenje ter sporočila prijateljev in družine. V nasprotju z Američani in Britanci, ki v kamp lahko dobivajo tudi pisma, pakete in voščilnice, je drugim dovoljeno le dopisovanje po elektronski pošti in družabnih omrežjih. »Smo mali ujetniki znotraj z bodečo žico varovanega kampa. Za božič so se v menzi Indijci potrudili, da so nam pričarali božično vzdušje, mi pa smo se zavoljo njih veselili dušenega zelja, ki napenja, presušenega piščanca in razkuhanih špagetov. Večerja je minila ob zbijanju šal in prisiljenih smehljajih. Dobra novica pa je, da je vsak, ki mi je zaželel merry christmas, Bridgett, to tudi iskreno mislil. V svetu, kjer se vsi izogibamo čustev, vsi želimo čutiti. Veselim se, da mi bodo slovenski vojaki iz Herata kmalu poslali čokolino, Mirko pa instantno piščančjo juho, pa tega, da mi, ker moja praznična miza ne bo obložena z domačo potico in drugimi prazničnimi dobrotami, ne bo treba 1. januarja na dieto.« Najdaljšo noč v letu si bo krajšala s spomini: »Kako sem ob polnočnici zaspala naslonjena na rame svoje stare mame, dokler ni pokleknila prvič, drugič … Obujala bom spomine na v bleščeče papirčke zavite bombone, ki so krasili jelko na pokrovu zamrzovalne skrinje v dnevni sobi in bili takooo dobri, da je bila jelka po treh dneh gola. Spomnila se bom daril, ki so me čakala pod domačo jelko, sanjarila bom o prihodnjih božičnih praznikih, ki jih bom mogoče lahko preživela med svojimi najdražjimi. Pa o suhi salami in kumaricah na domačem kruhu. Melanholija v duši, upanje v srcu in nasmeh na ustnicah, to bodo moji letošnji božično-novoletni prazniki.«

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 28, 29. 12. 2015