Janko Hribar iz Volčjega Potoka je prav poseben človek, ki že polnih devetnajst let decembra ves prosti čas posveti okraševanju domačije. Zaradi tega je postal medijska zvezda, po dvorišču pa mu konec leta tacajo trume radovednežev. Značajsko ga odlikujeta smisel za lepo in popolno, in njegovo vodilo je, da nikoli ni tako lepo, da ne bi moglo biti še lepše. Pri tem mu pomaga sestra Metka, lučke pa po tradiciji v krogu družine prižgejo šele na zadnjo adventno nedeljo in ne histerično že sredi jeseni. Od kod mu, za božjo voljo, toliko strasti?
Revma, mraz in lučke. Janko je tradicijo prazničnega okraševanje pri osemnajstih prevzel od svojih staršev, ki pa niti slučajno svojega doma in okolice niso krasili tako ... no, bogato je vsekakor premil izraz. Janko je sicer prepričan, da je bil njihov dom lep tudi prej, čeprav so ga starši krasili po svoje, Janko pa je vnesel svoje ideje. Veliko idej! Že od nekdaj ima rad luči v vseh oblikah in, roko na srce, v vseh letnih časih. Po poklicu je sicer kuhar, a se dobro spozna tudi na elektriko; naučil ga je brat Jože, električar. Vsak december kar 180 ur preživi na mrazu in obeša lučke tudi v dežju ali snegu. Zaradi revme se mu, kadar je mraz, sicer skrivijo prsti, velikokrat je tako hudo, da mora lučke na podlago privezovati z zobmi, a to ga vsekakor ne odvrne od tradicije.
Sedem kilometrov lučk. Da, toliko se jih trenutno vije po Hribarjevem zares lepo urejenem posestvu. Za zelenjavni vrt, visoko gredo in park pred hišo sicer skrbi sestra Metka. Janko vsako leto doda kakšen komplet lučk, pred nekaj leti jih je moral zaradi dotrajanosti kar nekaj zamenjati. Koliko vse to stane? Hobi je pač hobi in stroški so pri tem manj pomembni. »Za novo leto ne grem nikamor, ne na potovanje ne na silvestrsko večerjo, in ne hodim po lokalih. Ta denar raje namenim za praznično okrasitev. A ne gre za tako visoke zneske, kot mnogi mislijo. Stare klasične so že zamenjale energijsko varčne led lučke, sicer pa jih prižgemo šele na zadnjo adventno nedeljo in ugasnemo 15. januarja. Vsak večer jih ob pol polnoči ugasnemo, prav tako ne gorijo, če nas ni doma. Ko spiš, jih tako ali tako ne moreš opazovati, s tem pa tudi preprečiš, da bi se ljudje ponoči sprehajali okoli hiše. Na decembrski položnici za elektriko pa je dvakrat večji znesek, kot ga plačuje običajno gospodinjstvo.«
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 27, 22. 12. 2015
Janko in Metka živita v pravljici
December v soju lučk pri Hribarjevih v Volčjem Potoku