Marko Jaklič bo moral rušiti. Vitoslav Türk bo moral rušiti. Robert Časar bo moral rušiti. Rušiti bo moral še Ivan Zidar. Tudi bazen Simone Dimic bo treba z odločbo odstraniti. Prav vsem dobro znana imena slovenske elite, ki si je – brezsramno in vsem na očeh – nezakonito postavila svoja luksuzna domovanja, počitniške hiše in bazene. Vsi še vedno stojijo, Jakliču je uspelo kmetijo medtem celo legalizirati. Nada Kobilica, Boris Strle, Darko Kuzmič, Damjan Hribar, Matevž Urleb in še mnogi drugi pa so imena navadnih državljanov, tudi črnograditeljev, ki so jim, v nasprotju z bogataši, njihove na črno zgrajene lesene brunarice in prizidke, lope in nadstreške v resnici porušili. Da, tudi to je Slovenija! Raj za črnograditelje z veliko napako! V njem so, tako kot v našem vsakdanu, nekateri bolj enakopravni od drugih. Revežem rušijo, bogataši pa, oboroženi z denarjem in pravnim znanjem, izkoriščajo zakone in se – v posmeh pravni državi in državljanom – sončijo ter kopajo v legaliziranih vilah in bazenih.
Slovenija je že od nekdaj pravi raj za črnograditelje. Uradnih podatkov o številu črnih gradenj sicer ne zbira nihče, so nam pa na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) podali približno oceno, da naj bi jih bilo okoli 400.000. Ocena je zgolj pavšalna in na MOP ne vedo, na kakšni podlagi temelji. Prav tako ne pomeni samo samostojnih zgradb, ampak tudi dele poslopij. A kakorkoli, sliši se strašansko veliko, saj pomeni, da pride na vsakega petega Slovenko ali Slovenca, dojenčki in otroci vključeni, ena črna gradnja.
Kdor enkrat zasadi lopato ... Kaj je z nami Slovenci, da tako množično kršimo zakone, in kako je sploh mogoče, da so črne gradnje postale prava slovenska folklora, o kateri se širijo že skoraj ponarodeli pregovori, kakršen je tale: »Če enkrat zasadiš lopato, imaš nekoč hišo, če boš šel urejat papirje, je nikoli ne boš imel!« Med ponarodele pojave vsekakor lahko štejemo tudi kričeče primere pravne neenakosti. Da, tudi glede prepovedanega črnograditeljstva živimo v državi, kjer eni zakoni veljajo za bogate, drugi pa za preostale. Za prve se dvojna nepoštenost z vztrajnostjo in denarjem spremeni v z zakonom potrjeno poštenost, za reveže se nepoštenost, ki je velikokrat posledica socialne stiske, spremeni v še večjo stisko. Bogatim in vplivnim nelegalne objekte kljub odločbam za rušenje legalizirajo, revežem jih rušijo.
Kako je uspelo Marku Jakliču? Zadnja, ki bo zagotovo prišla v zgodovino pravne dvoličnosti, je zgodba Marka Jakliča, nekdanjega direktorja Lekarne Ljubljana in Vzajemne. Jakliča je ljubljanski župan nekoč označil za čudežnega dečka in sedaj mu mnogi lahko pritrdijo. Dodelitev gradbenega dovoljenja za njegovo na črno zgrajeno stavbo v vasi Selo pri Polhovem Gradcu namreč vsebuje elemente čudeža. V desetih letih boja je dosegel legalizacijo, ki je bila sprva videti nemogoča in nihče ni verjel vanjo. Razen njega samega.
Gorski kmet Marko v boju z upravnimi teroristi! Kot je znano, je takrat še direktor Vzajemne leta 2002 kupil staro kmetijo z več deset hektari gozda. Kmetijo je porušil, pravzaprav je zatrdil, da se je med obnovo porušila sama. Zgradil je tudi zunanji bazen. Vse to popolnoma na črno, saj je prošnjo za gradbeno dovoljenje vložil šele leta 2005, potem ko je inšpektor MOP izdal odločbo o nezakonitosti gradnje. Ker gradbenega dovoljenja, kot je znano, ni dobil, se je začel njegov boj za kmetijo. Svoje nasprotnike, torej državo in inšpekcije, je poimenoval kar upravni teroristi. V tem boju je očitno moral uporabiti vsa možna sredstva, saj drugače zagotovo ne bi zmagal. Ena od njegovih manj znanih potez je pridobitev statusa gorskega kmeta. Pravzaprav ta status ni popolnoma jasen, znane so le besede polhograjskega župana, ki je povedal, da je na spremembo namembnosti iz nezazidljivega v zazidljivo zemljišče odločilno vplivalo mnenje kmetijsko-svetovalne službe, da bi sprememba namembnosti omogočila nadaljevanje kmetijske dejavnosti. Tudi tu se potrjujejo Jakličeve čudežne sposobnosti. Biti kmet in direktor hkrati, to jih vsekakor zahteva.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 25, 8.12.2015
