Čeprav naj bi novo pravilo stopilo v veljavo šele marca naslednje leto, se finančne posledice že čutijo po vsem svetu, vse tja do Nove Zelandije, kjer se veselijo, da bodo lahko proizvedli več mleka za nove milijone dojenčkov. Poskočile so cene delnic proizvajalcev pleničk, otroških vozičkov, otroških oblačilc, vsega, kar je povezano z malimi človečki. Analitiki švicarske banke so izračunali, da bo posledica popustljivosti kitajske partije od tri do šest milijonov otročičev na leto več. Kitajci pa niso povsem prepričani.
Zdi se, da se Kitajcem ne mudi delati novih otrok. Povprečna Kitajka ima 1,4 otroka, kar je ena najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Za vzdrževanje števila prebivalstva mora biti ta stopnja vsaj 2,1 otroka. Najverjetneje je odrasla kot edini otrok, ima kariero in si še enega otroka preprosto ne more privoščiti, tudi če si ga želi. Otrok na leto stane okrog 5800 evrov (so izračunali Švicarji). Medtem pa ima Kitajska premalo otrok, preveč moških in veliko preveč starih. Danes ima deset odstotkov prebivalcev več kot 65 let, do leta 2030 bo takih že četrtina. Do leta 2050 bo imela tretjina prebivalcev več kot 60 let in dežela bo postala največji upokojenski dom na svetu. Zaposlenih, ki bi podpirali staro populacijo, bo premalo. Zdaj je pet zaposlenih na enega upokojenca – in upokojujejo se zgodaj –, a to razmerje strmo in dosledno pada. Število zaposlenih upade za tri milijone letno. Do leta 2030, napovedujejo, bo okrog 140 milijonov zaposlenih premalo. Število prebivalcev – trenutno 1,37 milijarde – pada in bo še naprej padalo. Do leta 2022 bo Kitajska trnovo kronico države z največ prebivalci na svetu predala Indiji.
Mnogi, posebej na zahodu, trdijo, da je za vse to kriva politika enega otroka, ki je v veljavi že skoraj štirideset let, drugi pa kažejo na Korejo, Japonsko in Tajvan, kjer je rodnost padla brez prisilnega omejevanja rojstev.
Dovoljenje za še enega otroka bo zdaj dobilo 90 milijonov parov, a precej verjetno se zdi, da so se izdelovalci vozičkov veselili prezgodaj. In da japonski izdelovalec kondomov Okamoto Inc., ki jih Kitajci najraje kupujejo, nima pravega razloga za pesimizem. Raziskava ameriške agencije je leta 2008 pokazala, da 76 odstotkov Kitajcev podpira državno politiko enega otroka. Pa čeprav jim s tem kratijo osnovno človeško pravico do tega, da imaš otroke – kolikor jih hočeš in kadar jih hočeš.
Najdaljši začasni ukrep. Omejevanje rojstev je bilo zastavljeno kot začasen ukrep za »največ trideset let«, torej za eno generacijo. Ampak saj veste, začasni ukrepi, ki bodo trajali »samo še čisto kratek čas«, imajo grdo navado, da se vlečejo tako dolgo, da že vsi pozabijo, da je bilo kdaj drugače.
Dolgoletni kitajski voditelj Mao Cetung je trdno verjel, da je veliko prebivalstva dobro za državo, zato je vlada spodbujala ljudi, naj imajo čim več otrok. Tudi ko ga je Ma Yinčou, predsednik pekinške univerze, na podlagi raziskav posvaril, da prebivalstvo preveč in prehitro narašča, Mao ni hotel poslušati. Akademika so odpustili in je več let preživel v hišnem priporu. Prebivalstvo je pa še kar naraščalo. Družine z največ otroki so nagrajevali.
Po Mao Cetungovi smrti leta 1976 pa so novi oblastniki prisluhnili srhljivim napovedim o preobljudenem svetu, o izčrpavanju naravnih rezerv, o grozljivih posledicah za družbo in okolje, ki jih vse to prinaša, pa so začeli – nežno, nežno – ljudi spodbujati, naj se poročajo pozneje in naj imajo največ dva otroka. Še raje pa le enega. Uradni slogan je bil »pozno, daleč vsaksebi in malo«. Rodnost je res padla. A ne dovolj. In hkrati se je podaljševala življenjska doba. Leta 1949 je imela Kitajska 540 milijonov prebivalcev. Leta 1976 pa 940. Čas je bil za ostrejše ukrepe, očitno.
Pa so visoki državni uradniki staknili glave z znanstveniki – še posebej kosmato vest imajo tu matematiki – in izračunali, da bi bila prava številka za Kitajsko 700 milijonov prebivalcev. Tja do leta 2080, lepo prosimo. Glavno orožje, zlata puščica tako rekoč, je bila zapoved, da smejo pari – z določenimi izjemami – imeti le po enega otroka. Ukrep so začeli uvajati leta 1978, za uradni začetek pa velja leto 1980.
Leta 1975 je bilo v deželi le 27 odstotkov družin s samo enim otrokom, leta 1983 je bilo takih okrog 91 odstotkov.
Najstrožje so se odredbe o enem otroku držali v mestih, na deželi so ljudem raje pogledali skozi prste. V različnih provincah so različno strogo uveljavljali ukaz partije in ga skozi desetletja različno omiljevali. Za etnične manjšine zapoved ni veljala, drugega otroka so največkrat dovolili tudi staršem, ki so imeli telesno ali duševno prizadete otroke, na podeželju so pogosto dovolili še enega otroka, če je bil prvi ženskega spola, pozneje so dva otroka dovolili tudi staršema, ki sta bila oba edinca, in še pozneje, leta 2013, je bilo dovolj že, da je bil le eden od staršev edinec. In takrat, hecna stvar, se je pokazalo, da si nove generacije kitajskih staršev otrok ne želijo tako zelo kot generacija pred njimi – leta 2014 na primer je namesto pričakovanih dveh milijonov parov za dovoljenje za drugorojenca zaprosilo manj kot milijon parov.
Znamo se prilagoditi. Izjem in lukenj je bilo nazadnje že toliko, da je nekdo naštel vsaj 22 načinov, kako brez kazni in globe priti do drugega otroka. A je veliko Kitajcev želja po drugem otroku že dodobra minila. Oktobra letos je na plenumu partija odločila, da imajo odslej lahko vsi pari brez omejitev dva otroka (še vedno pa je treba prej zaprositi za uradno dovoljenja za drugega), vendar mora to marca 2016 na letnem zasedanju uradno potrditi še nacionalni ljudski kongres. Kar je pa menda samo formalnost.
Ali to pomeni, da je komunistična partija spustila stvari iz rok in se odpovedala odločanju o zadevah, ki sploh ne bi smele biti njena stvar? Ne, še malo ne, samo politiko je malce prilagodila razmeram.
Po nekaterih izračunih – ki jih drugi izpodbijajo – se je v skoraj štiridesetih letih politike enega otroka rodilo 400 milijonov otrok manj. Kakšna je cena v uničenih življenjih na črno rojenih otrok, ki neprijavljeni živijo brez dokumentov, pa deklic, ki so pristale v sirotišnicah, milijonov fantov, ki ne bodo nikoli našli neveste, pa v neizpolnjenih sanjah, ki so jih zatrli prisilni splavi in celo prisilna sterilizacija, ne bomo vedeli nikoli. Medtem pa je država z globami za nedovoljene otroke – po izračunih časopisa Economist – od leta 1980 nabrala skoraj 300 milijard evrov.
Založili smo sto milijonov punčk (kdor jih najde, naj jih da nazaj). Drži, država je medtem zacvetela. Ljudem je zaradi manj otrok ostalo več razpoložljivega dohodka, potrošnja je rasla, z njo pa blaginja. To je dobra plat politike enega otroka – čeprav seveda ni rečeno, da se brez nje ne bi zgodilo enako –, a slabih je precej več. Na primer preveč moških. Na Kitajskem je okrog 24 milijonov mladih moških – in število še vedno narašča –, ki se ne bodo mogli nikoli poročiti, ker je žensk preprosto premalo. Tradicionalno so bolj cenjeni sinovi, in če so se družine še nekako sprijaznile, da je prvi otrok deklica, so v drugo brezpogojno hotele sina. Zato so se ženske pogosto odločile za splav – če je ultrazvok pokazal, da je otrok v maternici deklica, so splavile in poskusile znova. Veliko novorojenih deklic so oddali v sirotišnice, tam so jih na veliko posvajali Američani, dokler Kitajska ni zelo zaostrila pogojev za to. In imajo zdaj v deželi okrog sto milijonov deklet manj. Kitajski mediji jim pravijo »izgubljene deklice«. Naravno razmerje med rojstvi dečkov in deklic je med 100 : 103 in 100 : 107. Na Kitajskem je 117 : 100, torej 1,17 fanta na vsako novorojeno deklico. Fantje, ki si ne morejo najti neveste, se zatekajo k skrajnim ukrepom, kot je ugrabljanje deklet in trgovina s človeškim blagom. In tega bo sčasoma vse več, se bojijo.
Problem 4–2–1. Še ena težava, ki so jo modri snovalci partijske politike pozabili predvideti, je nekaj, kar so mediji pozneje poimenovali »problem 4–2–1«: en sam otrok mora skrbeti za dva starša in štiri stare starše, saj je večina starih ljudi odvisna od potomcev precej bolj kot od svoje pokojnine. Če torej edini skrbnik iz tega ali onega razloga ni zmožen poskrbeti za šest starih ljudi, se tem zelo slabo piše. Večina nima dovolj prihrankov ali dovolj visoke pokojnine, da bi preživela brez pomoči.
Ampak to sploh ni bilo vse, na kar so očetje politike enega otroka pozabili pomisliti.
Kitajci imajo radi otroke. Če imajo samo enega, tega obilno zalivajo z ljubeznijo. Otrok je središče njihovega vesolja. Kar je sicer fino za otroka, za družbo pa ne toliko, Kitajci so si namreč vzgojili generacijo (spet izraz, ki so ga skovali v medijih) »malih cesarjev«, torej neskončno razvajenih otrok, ki niso vajeni deliti in se jim preprosto ne posveti, da je na svetu še kaj pomembnejšega od njih. Raziskave so pokazale, da so otroci »razvajene generacije« sebičnejši, tekmovalnejši, manj pripravljeni tvegati in torej manj podjetni, manj altruistični, bolj pesimistični. Pa tudi manj zaupljivi in manj zaupanja vredni. Enake raziskave med edinci na zahodu takih razlik niso ugotovile.
Nihče ni zmagal. Skoraj štirideset let so se država in njeni prebivalci – kot vse države s svojimi prebivalci – šli napeto igrico »kdo bo koga«: država je svoje prebivalce skušala prisiliti, da bi se držali njene zapovedi o enem samem otroku, prebivalci pa so našli tisoč in en način, da jo izigrajo.
Več v Zarji št. 21, 10.11.2015
