V Padovi, le 270 kilometrov iz Ljubljane, je velik medicinski center s strokovnjakom dobro poznanim oddelkom za kirurgijo prirojenih srčnih napak, kjer operirajo vse s tovrstnimi okvarami srca, od nedonošenčkov do odraslih. O njihovem delu in možni povezavi z ljubljanskim UKC smo se pogovarjali z vodjo oddelka, prof. Giovannijem Stellinom, ter kirurgoma Massimom Padalinom in Vladimirom Vido.
Lani ste se z ljubljanskim UKC dogovarjali, da bi prišli k nam pomagat pri otroški srčni kirurgiji. O napovedanem sodelovanju smo slišali tudi na tiskovnih konferencah v UKCL. Toda potem je vse utihnilo. Zakaj? Kaj se je zgodilo, da ste si premislili?
(Na vsa vprašanja je odgovarjal prof. Stellin, podrobnosti o operacijah pa sta dopolnila oba druga kirurga). Ne vemo, kaj se je zgodilo. Dogovor naj bi bil na ravni obeh univerz in bolnišnic. Šli smo na obisk v Ljubljano, da bi videli prostore. Vse je bilo videti zelo dobro. Dogovarjali smo se z nekaj ljudmi v Ljubljani in sklenili, da izkoristimo čim več možnosti za dobro sodelovanje med centroma. Toda za vse to smo potrebovali uradni dogovor po vseh pravilih, sicer v Ljubljani ne bi mogli operirati. Imamo obveznosti tako do naše bolnišnice kot do univerze in z njimi se je bilo treba uradno dogovoriti, kako bomo to lahko izvedli, da bo za vse prav. Seveda pa pridobivanje takih dovoljenj zahteva ogromno časa. To je bil tudi naš prvi dogovor o delu padovanskih kirurgov zunaj države. Zato je bilo verjetno več administrativnega dela, da smo rešili vsa vprašanja ter zadostili vsem zakonom in pravilom.
Če vas prav razumem, ste se precej dolgo ukvarjali z birokracijo?
Res je. Sanjalo se nam ni, kako veliko birokratskega dela bo treba opraviti, preden bomo lahko začeli delati. Najbrž so bili v UKCL zaradi tega nekoliko vznemirjeni. A smo jim ves čas odgovarjali, da je to pač treba enkrat opraviti, da bomo imeli potem s tem mir. Vse je moralo biti po pravilih. Sicer ne operiramo.
Koliko časa je trajalo, da ste uredili vse papirje?
V Ljubljani smo bili aprila lani, vse papirne zadeve pa smo uredili do konca avgusta lansko leto. Ena od ovir je bil jezik. Italijansko pri vas ne govori vsak, zato smo kot drugi jezik izbrali angleščino. To je pomenilo, da je bilo treba prevajati vse papirje, ko smo jih končno imeli. Zelo smo se trudili, da bi bilo to čim prej urejeno, in močno smo pritiskali na vse naše uradne ustanove. Prav tako so ljudje iz UKCL pritiskali na nas. In ko smo končno vse uredili, smo to z velikim zadovoljstvom sporočili v Ljubljano. Na tiskovni konferenci smo našim medijem povedali, da smo se z Ljubljano dogovorili o sodelovanju, in to je bilo tudi povsod objavljeno.
Kakšen je bil odziv iz Ljubljane?
Nihče nam ni odgovoril. Niti besede.
Nadaljevanje v reviji Zarja, št. 15, 29.9.2015
