Tako kot pred olimpijskimi igrami, ko se je zavedal pritiska, ki ga lahko povzročijo takšne samozavestne napovedi, se je tega zavedal tudi letos. Toda njegovo vodilo je bilo vedno: »Pomembno je, koliko se obremenjuješ sam, moraš si postaviti mejo. Verjeti moraš vase, to pa lahko dosežeš, če se razvijaš.«
Primož zna očitno tudi v najbolj napetih trenutkih obvladati svoja telo in razum. Da lahko športnik doseže uspeh, kakršnega je dosegel Primož, mora biti fizično in psihično dobro pripravljen. Najboljši uspehi pa seveda pridejo, pravi, če ima športnik življenje urejeno na vseh področjih. Torej če pomete z vzorci iz otroštva, ki ga lahko ovirajo pri napredku, in ima urejeno zasebnost.
O tej Primož sicer ne govori rad. Zato pa več o sodelavcih, ki mu pomagajo na športni poti, pa tudi o tistih, ki bi jim rad pomagal sam. Zlasti mladim nadarjenim športnikom; in tistim, ki dolga leta vlagajo čas in ogromno dela v svoje rezultate, s katerimi se država kiti, nato pa na svoje športne junake kaj rada pozabi. Nekateri so sicer rekli, da gre v svojem boju za status športnikov malo čez rob; toda Primož je tako kot vedno vedel, kaj počne, in je z vztrajnostjo v pogajanjih s politiko vendarle dosegel napredek.
A politika, pa čeprav mu ta vztrajno pripravlja uradne sprejeme, ne spada v njegov prijateljski krog. Po olimpijskih igrah se je na sprejemu v Brežicah, ki so ga za Korla pripravili njegovi prijatelji, opekel Janez Janša, ki so ga izžvižgali. Si bo letos kdo upal znova poskusiti?
Primož Kozmus je delaven in pošten fant. Takšen, pri katerem ob uspehih ne prevlada njegov ego. Samozavest že, ne pa tudi egoizem. Vedno poudarja, da je za njegove uspehe zaslužna tudi njegova ekipa. Trener Vladimir Kevo in bioterapevt Marjan Ogorevc, če omenimo le njiju.
Primož je v Berlinu zmagoslavno dvignil pest, na obrazu se je pokazalo veliko olajšanje, veselje je sledilo po zadnjem, hkrati najdaljšem metu dneva. Stadion je ploskal slovenskemu junaku, ki se je ponosno odel v slovensko zastavo, tako da so številnim Slovencem v Berlinu in tudi doma pred televizijskimi zasloni že tedaj orosile oči; kaj šele med podelitvijo.
Primož je junak. Naš veliki junak, ki za naše veliko zadovoljstvo, predvsem pa za uresničitev svojih sanj trdo gara. Njegovi prijatelji pravijo, da je neizčrpen vir pozitivne energije. Po Pekingu je rekel, da se njegovo življenje po tako velikanskem uspehu ne bo spremenilo. »Tudi ne bi želel, da bi se mi,« je bil skromen.
Naslov svetovnega prvaka je dosegel, njegov cilj bržčas še naprej ostaja svetovni rekord. Tega naj bi dosegel do leta 2012. Si v tem trenutku sploh kdo drzne dvomiti o tem?
