Bilo je pozno spomladi pred več kot dvema letoma, zdaj je videti že strašno oddaljeno, pa v resnici ni. Zazvonil je telefon, na oni strani je bila poslanka Majda Širca. Vprašanje je bilo videti nekam lunarno.
»Združenje Zares želi sprožiti pobudo za uvedbo brezplačnega prostovoljnega cepljenja za zaščito pred rakom materničnega vratu. Vabimo vas za nosilko liste in za prvopodpisano. Radi bi pridobili čim več podpore in podpisov javnosti.«Raka materničnega vratu sem poznala, katera ga ne bi: to strašilo vseh žensk, tega zahrbtnega morilca, ki pobere drugo najvišjo žensko smrtno žetev, takoj za rakom dojke. Nisem pa še ničesar vedela o cepivu proti povzročitelju, virusu HPV, ki je tedaj šele dobro začelo pretresati svetovno, predvsem strokovno javnost. Pozneje se je pokazalo, da smo bili s to pobudo pravzaprav med vodilnimi državami v Evropi, ki so si na zastavo nacionalnega boja zoper varstvo in zaščito pred strašilom rakavih obolenj obesili ta veliki in pomembni cilj.
Seveda sem sprejela. Malo s ponosom, malo z radovednostjo in nemalo s strahom, kaj se bo izcimilo. Strel v prazno je poraz.
Najbolj z veseljem sem sprejela, ker se mi je nenadoma začela na moji lastni koži utelešati civilna družba, njena pobuda, njen pritisk in njen izziv. Dotlej je bila sicer vznesen, tako rekoč himnični, a po drugi strani precej nedoločen in meglen pojem. Videti je bilo, da v slovenski zemlji nima pravega humusa, da bi odganjala v pomembna dejanja. Moja dotlej edina osebna izkušnja s civilno družbo so bila tri klavrna protestna zborovanja zoper vstop v NATO: tako brezkrvna, brezvoljna in slabo obiskana, da me je bilo sram, da sem, kar sem.
Na spletni strani združenja Zares smo se začeli podpisovati tretjega avgusta leta 2007, v pekoči pripeki vrha dopustniške sezone. Koliko jih bo sploh podpisalo? Bo pobuda odgnala korenine ali bo šla mimo kot bežen vetrc? Podpisala sem se prva in potem nisem hotela gledati spletne strani, kjer je potekalo podpisovanje, do naslednjega jutra. Računalnik sem odprla z majčkeno prepotenimi rokami: je poleg mojega tam sploh še kakšno ime?
Že naslednje jutro je bilo podpisov več kot trideset in potem se je vsulo. Najprej v stotine, čez nekaj dni že v tisoče. Velikokrat na dan sem po tistem odprla spletno stran in spočetka sploh nisem verjela očem. Bilo je videti kot slaba šala, ki je bo zdaj zdaj konec.
Pa ni bila šala. Bil je prvi pravi, odločen in radosten pritisk slovenske civilne družbe, ki sem ga doživela v živo. Podpisi so prihajali od vsepovsod, s podeželja jih je bilo morda še več kot iz velikih mest. Podpisovale so se cele družine, stari in mladi in nenavadno veliko moških, skoraj toliko kot žensk. Dolgo sem prebirala vsako ime posebej in se mu v mislih zahvalila za podporo; pozneje to fizično ni bilo več mogoče, ker je podpisovanje eksplodiralo v povodenj.
Do 2. septembra, ko smo podpisovanje končali, se je na spletno stran uvrstilo skoraj 44.000 podpisnikov. Ko smo jim prišteli še zamudnike, se je številka zaokrožila na 45.819 glasov ljudstva. Bil je nepopisen občutek. Bil je v nebo vpijoč dokaz, kaj zmorejo ljudje, če stopijo skupaj in množično zahtevajo nekaj dobrega, pametnega, koristnega. Slovenska civilna družba živi. Le vsakokrat sproti jo je treba prav zbuditi.
Tretjega septembra smo podpise potem odnesli na ministrstvo za zdravje. Sprejel nas je državni sekretar Dorian Marušič in obljubil, da bo pobudo že naslednjega dne izročil Inštitutu za varovanje zdravja.
Začelo se je čakanje. Včasih tudi mučno, zagotovo pa neučakano. Predstavljala sem si, koliko slovenskih žensk bo medtem po nepotrebnem zbolelo in umrlo, čeprav sem seveda vedela, da gre za cepljenje mladih deklic in za nekakšno odloženo diagnozo. Zbolele bi, če bi, šele čez nekaj let. Združenje Zares se je medtem preoblikovalo v politično stranko. Tu in tam so me obhajali vsi mogoči strahovi, kajti postopek se je vlekel. Poleg ministrstva in inštituta je o tem odločal tudi Zdravstveni svet in še dosti drugih. Vmes je nastala skoraj afera pri izbiri dveh ponudnikov cepiva, a vse to je zdaj že mnogokrat premleta zgodovina. Reči moram tudi, da so k uspehu poslanstva veliko pripomogli slovenski mediji, ki so se v dogajanje radovedno vključili že na začetku in ga potem vestno in tečno, kot se spodobi, spremljali.
Natanko 27. marca letos je bila misija končana. Odgovorni so pobudo dokončno sprejeli: prostovoljno in brezplačno cepljenje proti humanemu papilomskemu virusu je zdaj vključeno v nacionalni program brezplačnega prostovoljnega cepljenja. Šolarke, ki so ta teden končno spet sedle v šolske klopi, imajo pred seboj novo, pomembno izbiro. Skupaj z mamami se lahko odločajo za možnost, o kateri marsikje po svetu in tudi v Evropi zaenkrat lahko samo še sanjajo.
Tekst: Bernarda Jeklin
