Slovenski mediji se že vse leto ukvarjajo s pisanjem o družini deklice, ki jo je spolno zlorabljal oče. Zgodba z vsemi grozljivimi podrobnostmi je prišla na dan takoj za tem, ko je družina storilca prijavila – in to kljub temu da so v vseh institucijah prosili, naj ne razkrivajo nikakršnih podatkov. Medijski linč – s tem pa stigmatizacija žrtev, predvsem otrok – pa se kar nadaljuje.
Novinarji vsakokrat, ko se v zvezi s postopkom zgodi kaj novega, hodijo okoli hiše žrtev, trkajo na njihova vrata, jih zalezujejo, gledajo skozi okno, že nekajkrat so po šoli z mikrofonom v rokah lovili otroke. Otroci si ne upajo sami na ulico, njihova mama je zaradi negativnega odziva ljudi v domačem kraju izgubila službo. Vrhunec medijskega linča se je zgodil v sredo, po začetku sojenja, ko so novinarji komercialne televizije s pretvezo pred mikrofon zvabili babico. Prispevek jo je tako prizadel, da si je hotela dan po objavi vzeti življenje.
Prav zato, ker imajo medijskega preganjanja dovolj, so se odločili, da nam zaupajo svojo zgodbo. Medijem ne zaupajo, pri čemer jih gre popolnoma razumeti. Seveda niso želeli govoriti o podrobnostih in ne o trpljenju, ki jim ga je povzročal nasilni oče. Govorili so o trpljenju, ki jim ga z objavo podrobnosti o njihovem življenju, že vse odkar je grozljiva zgodba prišla na dan, povzročajo novinarji. Pa o odzivih ozkogledih in malomeščanskih ljudi, sokrajanov, sosedov, znancev, potem ko se je izvedelo za grozljive dogodke. Oboji so glavni krivci za to, da se je nova, še hujša agonija za otroke začela, ko so zbrali dovolj poguma in nasilneža prijavili. Torej takrat, ko bi moral napočiti čas, da bi po letih trpljenja končno zaživeli v miru.
Obisk. Družino obiščem v četrtek zvečer; nekaj dni za tem, ko se je začelo sojenje njihovemu očetu. Kar je bilo tisti dan objavljeno v medijih, niso videli. Dovolj jih je pretreslo že prejšnji večer, ko so gledali televizijo in dogajanje, povezano s fotoaparati in kamerami pred domačo hišo in na sodišču.
Več v Jani št. 37, 15.9.2009
