Ne, Prekmurje si zagotovo ne zasluži nenehnega poročanja o tem, da je tam največ nezaposlenih, da čez Muro in v Muri ni nobene prihodnosti, kako je ta lepa pokrajina od vseh pozabljena. Konec koncev iz tistega koščka naše dežele prihaja mnogo doktorjev znanosti, intelektualnega kapitala torej, ki bi lahko poskrbel, da se znanje v regiji uporabi. Zato je bila pred sedmimi leti ustanovljena PAZU – Pomurska akademsko znanstvena unija, v kateri so združeni doktorji znanosti, ki izvirajo, živijo ali so kako drugače povezani s Pomurjem. Štiri člane ugledne združbe smo povprašali, kako se izogniti bližajoči se socialni krizi v Prekmurju.

Prisluhnite vendar Prekmurcem! In pojdite v Prekmurje.
Dr. Oto Luthar je direktor Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, doktor znanosti s področja zgodovine. Predaval je na mariborski pedagoški fakulteti in eno leto celo na oddelku za zgodovino prestižne ameriške univerze Yale.
»Ljudje, ki so z razmerami v pokrajini seznanjeni, so nekaj podobnega že dolgo napovedovali. Predolgo so namreč poslušali izjave politikov in zmajevali z glavami nad eksperimentalnimi rešitvami ekonomistov. Za trenutek jih je morda navdušil obisk pretekle vlade, ko pa se tudi potem ni spremenilo veliko, napovedim novega predsednika niso mogli verjeti. Ideja, da bi v ta namen oblikovali posebni direktorat za razvoj, je neresna. Saj imamo službo vlade za razvoj! Zakaj torej podvajati administracijo, ki tudi doslej ni oblikovala nobene pametne strategije? Mislim, da so še najbolj razočarani tisti, ki so se med skoraj dvajsetletnim tuhtanjem o rešitvah deloma postavili na lastne noge. Zato so vsake toliko časa deležni obiskov državnih funkcionarjev, ko pa gre za podporo njihovim razvojnim projektom, praviloma izpadejo zaradi ustanov in podjetij v središču države. Najlepši dokaz za to je pravkar končani razpis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za tako imenovane Centre odličnosti. Denar je namreč večinoma znova ostal v Ljubljani. Kje vidim rešitev? Predvsem bi kazalo prisluhniti scenarijem, ki nastajajo v regiji. Zgledovati bi se bilo treba po uspelih projektih, kot je na primer plantaža orhidej Ocean Orhids v Dobrovniku. Prekmurje gotovo ponuja tudi dodatne možnosti za razvoj turizma. Poleg klasičnih termalnih kopališč obstaja tudi ideja o takšnih storitvah za skupine s posebnimi potrebami. Občina Moravske Toplice ima v zvezi s tem kar nekaj zelo zanimivih, predvsem pa konkretnih idej. Posrečena se mi zdi tudi ideja, ki jo prav zdaj uresničuje nekdanji mariborski rektor in nekdanji veleposlanik v Vatikanu dr. Ludvik Toplak s svojo fakulteto za fizioterapevte in fizioterapevtke ter medicinske sestre in tehnike. Ugotovil je, da v tej regiji lahko pritegne veliko dobrih študentk in študentov. Ustanova, v kateri delam (ZRC SAZU), je pred kratkim v Prekmurju odprla svojo miniaturno raziskovalno postajo, v kateri želimo v kratkem poleg obstoječih dveh ustvariti še nekaj dodatnih mest raziskovalk in raziskovalcev. To gotovo ne bo pripomoglo veliko, morda pa je lahko zgled za preostale ustanove. Želel bi dodati še nasvet: Pojdite v Prekmurje! Pokrajina je zanimiva v vsakem letnem času, ljudje so večinoma zelo prijazni, kmečki turizmi izvrstni, neodkrita lokalna vina izjemna (in poceni), Rotonda v Selu in freske v cerkvi v Martjancih enkratne, prav tako cerkev v Bogojini. V Prekmurju je najbolj ohranjeno judovsko pokopališče v državi, da o junijski prireditvi Murski dnevi sploh ne govorimo. Če ne verjamete, vprašajte Magnifica ...«

Iz Mure je treba rešiti, kar se rešiti da
Dr. Metka Kuhar je doktorica komunikologije, raziskovalka na Centru za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Sodeluje pri ocenjevanju mladinske politike pri Svetu Evrope.
»Ni nujno, da bo prišlo do katastrofe, to ni neizbežen scenarij; vprašanje je, koliko propad Mure v resnici sploh spremeni, saj je siva ekonomija že doslej blažila razmere, ker so zaposleni samo s plačami verjetno težko preživeli. Dela na črno je v Sloveniji nasploh veliko – po mnenju ekonomistov okrog 20 %, v Prekmurju pa je ta delež nedvomno še višji. Bližina Avstrije in dejstvo, da ima skoraj vsak kak kos zemlje, bosta nedvomno pomembno blažila morebitno večjo stisko, ki bo nastala zaradi pomanjkanja delovnih mest. Sistemske socialne probleme seveda blaži tudi močna družinska podpora vseh oblik – materialna in čustvena. Je pa posebno hudo za tiste, ki teh opor nimajo. Odprto ostaja, kaj bi se moralo zgoditi, da ljudem, ki živijo skromno in trdo delajo za preživetje ter si medsebojno pomagajo na različne načine, v resnici prekipi. Šlo je za problem, ki ga je bilo treba prej ali slej rešiti. Seveda bi bilo bolje, če bi se pravočasno lotili prestrukturiranja podjetja, torej pred krizo. Toda v resnici to ne bi toliko spremenilo: ljudje bi se pač morali prej znajti drugače in ne bi izgubili toliko let. Zdi se mi, da se preveč kaže na propad Mure kot na ključni problem. Vzdrževanje Mure je bilo predvsem nadomestek za regionalno politiko, te pa še vedno ni. Jasno je bilo, da v sodobnih gospodarskih razmerah podjetje z večinoma dodelavnimi posli, ki nima kreativnih načinov prodaje mode in oblikovanja modelov, ne more obstati. Zdaj je treba rešiti iz Mure, kar se rešiti da, in poiskati dolgoročne strateške rešitve za regijo. Očitno je, da je po devetdesetih letih priključitve k Sloveniji še vedno slabo integrirana, saj so ekonomske in kulturne razmere še slabše kot drugod. Vsekakor so v regiji obetavni ekokmetijstvo, zdraviliški turizem, manjše podjetništvo – tukaj so že nastavki in uspešni zgledi, toda očitno je potreben še precejšen premik tudi v mentaliteti – od tega, da se od gospodarjev, razvojnikov, kreativcev pričakuje rešitve in vodenje v lastno ustvarjalnost, inovativnost, pridobivanje širokega znanja, tudi v drznost; najmanj pa v sledenje in prilagajanje. Gre torej tudi za šolstvo. Skrb vzbujajoče je, da so tudi šolski uspehi šolarjev prav v Prekmurju najslabši. Predvsem tukaj bi država lahko kaj ukrenila oz. pomagala. Pri poročanju o Prekmurju me moti to, da se stereotipno govori o mehkih dušah, pridnih ljudeh – a se kdaj za kakšnega menedžerja reče, da je priden?! Da se delavke predstavlja kot uboge reve, ki so šele zdaj nemočno ugotovile, da so jih predolgo puščali v megli oziroma lažnem upanju. Omenjeni klišeji so seveda škodljivi, saj se ljudi prikazuje v podrejeni, pasivni vlogi, kot objekte.«

V Pomurju ni vse le slabo!
Dr. Mitja Slavinec, predsednik PAZU, je doktor fizikalnih znanosti, predavatelj predmeta matematična fizika. Na Regionalni razvojni agenciji Mura je kot pomočnik direktorja sodeloval pri pripravi Regionalnega razvojnega programa Pomurje 2000+ in prvega visokošolskega programa v Pomurju. Je nekdanji poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, nepoklicno pa vodi Pomursko izobraževalno fundacijo PIF.
»Predvsem obžalujem, da se ni takrat, ko je za to še bil čas in so obstajale tudi možnosti, naredilo več, da bi preprečili takšne razmere. Pri tem seveda ne gre zgolj za gospodarstvo z Muro na čelu, ki je bila nedvomno ves čas preteča socialna bomba, temveč tudi za druge družbene podsisteme, predvsem izobraževanje, saj je znanje temeljni generator razvoja. Rešitev vidim v vzpostavitvi pozitivne gospodarske politike za regijo, ki bo zagotavljala ugodnejše razmere za delavce, delodajalce in investitorje. Pomembno pa je, da razvoj ne bo temeljil na delovno intenzivnih gospodarskih panogah, temveč na delovnih mestih, ki zagotavljajo visoko stopnjo dodane vrednosti. Izkoristiti je treba tudi vse naravne danosti: neokrnjeno naravo, možnosti sonaravne pridelave ekološko neoporečne hrane – vse to seveda povezano z integrirano turistično ponudbo, ki ne sme temeljiti na nizkih cenah, temveč visoki kakovosti storitev. Osnovni pogoj za vse to pa je prav gotovo krepitev izobraževalne in razvojne infrastrukture v regiji. Ne smemo pozabiti tudi na energijski potencial regije, z geotermalnimi viri vred. Pri poročanju o Prekmurju me motita populizem in včasih celo tendenciozno ustvarjanje zgolj negativnih informacij, kar že tako ali tako ne najugodnejše vzdušje le še poslabša. Dokler ne bo tudi poročanja o dobri praksi, je težko pričakovati dobre gospodarske pobude.
Po osamosvojitvi je bila Mura s svojimi tujimi trgi vlečni konj ne le lokalnega, temveč celotnega slovenskega gospodarstva in s svojimi deviznimi prilivi je prihranila marsikateri stečaj. Takrat so si Muro lastili vsi po Sloveniji. Tudi zato je toliko težje razumeti, da zdaj ni bilo volje poiskati rešitve, ki bi zagotavljala kontinuiteto vsaj tretjini zaposlenih, še toliko bolj, ker bo stečaj državo stal vsaj trikrat več. Upam pa, da je to dodatna priložnost za tista uspešna pomurska podjetja, ki so trenutno vlečni konji v regiji, pa verjetno zato niso zanimiva za medije in jim ne posvečajo zadostne pozornosti.«
 

Mura ni samo podjetje, to je duša Prekmurja!
Dr. Cvetka Hedžet Toth je redna profesorica za ontologijo in metafiziko na oddelku za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete. Je avtorica številnih člankov, razprav in študij iz teoretične in praktične filozofije. Do zdaj je objavila štiri obsežnejše knjige. Protesta Murinih delavcev se je udeležila z navdihujočim govorom in z zavzetostjo sodeluje pri reševanju aktualne krize.
»Verjetno vas bo presenetilo, če bom povedala, da je splošno vzdušje, ki ga je ustvarila ta vlada, v nečem celo izjemno dobro. Še pred kakšnim letom je vladal v ljudeh občutek čudnega strahu in otrplosti. To pa ni dobro. Če se v ljudeh naseli strah, ljudje otrpnemo in začenja se to, kar je začetek nastajanja totalitarizma – izginja spontanost. To je najslabše. Totalitarizma ne maramo – tudi tistega svilnatega ne. To vlado imam rada in ji zaupam: od Majde Potrate, Majde Širce do ministrice Kresalove, ki mi je zagotovila, da se nobenemu delavcu z nobeno prijavo ne more nič zgoditi – ker ona jamči, da ne bo sankcij. Prej bo sankcioniran tisti, ki bi se spravil na delavce, ki so upravičeno zavpili.
Ta kapitalizem me spominja na nevarno bližino fašizma. Opazujem obup, ki je spravil delavce na ulico. Zgodile so se jim krivice, ki so se nakopičile v preteklem obdobju. Pri spontanosti, ki je izbruhnila, je ostala politika kot sredstvo, da lahko pomaga. Vlada lahko vpliva in demonstracije ji štejem v plus. Spet se je vrnila dragocena spontanost, brez katere pa življenje ni lepo. Uporništvo je nekaj svetega. Občutek uporništva je potreba po pravičnosti, občutek za poštenost – tega je v mojih Prekmurcih tako zelo mnogo!
Sem generacija 68 in mi smo vztrajali pri tem, da je človek več kot privesek ekonomije. Naše poslanstvo je v tem, da v svetu ustvarjamo mir – da razmere v svetu mirimo, ne pa da ga samo merimo v milijonih dobička in kapitala. Zapomnili smo si nekaj, kar nas trajno usmerja: ni miru brez socialnega miru!
Mislim, da je treba Muro na novo zgraditi, prestrukturirati in potem bo iz tega zdravega jedra kot gigant znova oživela. Mura ni samo podjetje, to je duša Prekmurja! To je svet, delček panonskega domovanja, ki je dalo ljudem dostojanstvo in srečo varnega bivanja. Še vedno trdim, da jo velja obdržati: mi ne potrebujemo neke tovarne, ki bo delala ladijske vijake. Poleg Mure pa je še prej treba na novih, trdnih osnovah spet obuditi živinorejo (koliko koruze je na neskončnih prekmurskih ravnicah!). Verjamem v Muro, mesno, živilsko-predelovalno industrijo. Dela je ogromno, samo pripeljati ga je treba in pametno organizirati. Delavci ne pričakujejo miloščine, delali bodo – zmožni so vrhunskih del. Vodstvom v podjetjih pa je treba reči, da je treba ravnati tudi odgovorneje. Kjer je odgovornost, tam je smisel.«