- Mamica dveh otrok je skočila z nebotičnika. Zjutraj je enega otroka pospremila v šolo, drugega je pripeljala v vrtec, nato pa si je vzela življenje. Pred tem je izgubila delo, a očitno ni nihče opazil, kako hudo jo je to prizadelo.
- Mamica je bila obupana, ker sta oba z možem izgubila delo. Ni jima bilo jasno, kako bosta lahko v prihodnje poskrbela za tri otroke. Kopičili so se dolgovi, množili so se problemi ... Prosila je za pomoč v ustrezni ustanovi in prijazno so ji jo obljubili. So ji pa povedali, da mora najprej prinesti ustrezna dokazila. Odšla je. Popoldne se je vrgla z devetega nadstropja. Pred otroke.
- Moški je izgubil delo. Imel je hipotekarno stanovanjsko posojilo. Več mesecev ga ni odplačeval. Ni plačeval položnic. Odklopili so mu elektriko, telefon ... Z majhnimi otroki se je zaklenil v sobo in obesil.
- Moški, ki je imel posojilo za delovne stroje, gradnjo ..., je izgubil delo. Ni zmogel odplačila. Ustrelil se je z lovsko puško.
- Moški – njegovi otroci pravijo, da je bil najboljši očka na svetu – se je zaradi slabega poslovanja podjetja zapletel v dolgove. Zbolel je, a mu je poteklo zdravstveno zavarovanje. En sam obup. Sedel je v avto in zapeljal pod tovornjak.

Najhujše so stiske »malega« človeka, ki preprosto ne more preživeti. Ljudje te težave skrivajo pred sorodniki, sosedi, prijatelji, otroki in mnogi med njimi iz dneva v dan odlašajo z iskanjem pomoči. Na vrata uradnih institucij potrkajo šele, ko so strahotno obupani, ko ne vidijo izhoda in ko so do konca ponižani. Takrat pa jim prijazno povedo, da bodo dobili pomoč, da pa morajo pred tem predložiti različna potrdila, dokazila ... Marsikdo od takšnih prosilcev se v obupu preprosto obrne na peti in si sodi sam.

Več v Jani št. 48, 1.12.2009

V vsakem desetletju si povprečno sodi sam tudi po en otrok, mlajši od 14 let.