Andrej (ime je izmišljeno) je eden tistih moških, ki mu je skrb za varno spolnost nekoč ušla izpod nadzora. Ne spominja se, kdaj natančno je bilo ali s kom je bil, ko se je zgodilo. Spominja pa se, da je kmalu zatem dobil vnetje možganske opne, padel v komo in se prebudil v bolnišnici. Tam so mu povedali, da je okužen z virusom HIV. Andrej, pomirjen sam s sabo in z virusom, danes živi popolnoma vsakdanje življenje. Odkar je izvedel za okužbo, je minilo sedem let. Zdravniki so mu takrat napovedali od pet do deset let življenja.

 

»Še novembra tistega leta sem bil na testiranju in test je bil negativen. Decembra pa sem že dobil vnetje možganske opne. Ko sem se prebudil iz kome, mi nekaj časa sploh ni bilo jasno, kje sem, kaj se dogaja. Preden so mi povedali za okužbo, so me zdravniki najprej malo potipali. Vprašali so me, ali sem kaj hodil po tujini, ali sem gej, ali sem užival droge. Tako sem začel že sam sumiti, kam peljejo vsa ta vprašanja. Potem so mi le povedali. Preprosto, brez nenavadnih izrazov ali nepotrebnega zapletanja. Toda od trenutka, ko za okužbo izve, se mora vsakdo sam odločiti, kako se bo s tem spopadal,« pripoveduje Andrej, ki se je že takrat odločil, da okužbe ne bo skrival pred bližnjimi. »Rekel sem si: tisti, ki bodo sprejeli, bodo ostali tudi po tem, ko bodo izvedeli, tisti, ki bodo šli, pa naj kar gredo. Vsi, ki sem jim povedal, so ostali.« Kakšnih težav z okolico torej ni imel; mu je pa marsikdo prišepnil, da bi bilo boljše, če bi molčal. Vesel je, da je informacija ostala v krogu ljudi, ki jim je povedal sam. »Tistim, ki so me pozneje naravnost vprašali, pa sem vedno tudi naravnost povedal. Rekel sem: »Če se ti zdi problem, da se družiš s človekom, ki je okužen s HIV, je boljše, da odideš.«
Težav ni imel niti s sodelavci, nekaj več strahu je začutil le pri nadrejenih. A tudi ti mu niso povzročali težav. »Če dobro razmislim, sem imel na začetku več strahov sam, kot pa so jih imeli ljudje v moji bližini. Strah me je bilo, da bom koga okužil. Ko sem prišel iz bolnišnice, sta zame skrbela prijatelja. Ves čas me je skrbelo, kaj bo, če bomo recimo jedli solato iz iste sklede. Vedel sem, da to ni mogoče, ker se lahko okužiš le s krvjo ali spermo, a kar dolgo je trajalo, da sem se vseh teh pomislekov znebil.«
                                                                 Več v Jani, št. 48, 1.12.2009