Izraz zalezovanje (angl. stalking) po uradni opredelitvi označuje neželene vdore, vmešavanja ene osebe v življenje druge. Za zalezovanje je značilno, da se vdori ali nadlegovanja ponavljajo in da v žrtvi vzbujajo strah ali zaskrbljenost. V glavnem gre za tri oblike vdorov: nezaželeno komunikacijo, fizično vsiljevanje in vmešavanje v storitve ali usluge. Zalezovalci lahko pišejo pisma žrtvi pa tudi njenim domačim, prijateljem in delodajalcem, lahko gre za telefonske klice, sporočila, zataknjena za brisalce avta, in elektronsko pošto. Pod fizično vsiljevanje spada zasledovanje žrtve, trkanje na vrata žrtvinega doma, čakanje na kraju, kjer se bo žrtev prav gotovo pojavila, ali obiskovanje prireditev, za katere storilec ve, da se jih bo žrtev udeležila. Tarči zalezovalca pa se lahko zgodi tudi to, da njen mučitelj v njenem imenu naroča ali odpoveduje storitve, da bi jo prestrašil in spravil v skrbi. Značilno je naročanje hrane na dom, ki jo žrtvi dostavijo v poznih večernih urah, ali odpovedovanje storitev, kot sta elektrika ali bančna kartica.
Ljubezen ali sovraštvo, meja je tanka
Zalezujejo lahko nekdanji partnerji, bežni znanci, sodelavci in popolni neznanci.
Najpogostejši zalezovalci so nekdanji partnerji, ki hočejo izsiliti nadaljevanje odnosa ali pa se maščevati zaradi zavrnitve. Včasih kar oboje hkrati. Še posebej pogosto se v zalezovalce sprevržejo partnerji, ki so po naravi oblastni ali ljubosumni. Profesor Peter Umek s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru je član mednarodnega projekta Daphne, namenjenega izobraževanju strokovnjakov in javnosti o problemu zalezovanja in boljši zaščiti žrtev. »Normalen človek bo v nekaj tednih po koncu razmerja dojel in sprejel, da je ljubezni konec. Morda še dolgo ne bo prebolel, ne bo pa nadlegoval nekdanjega partnerja. Zalezovalec pa bo vztrajal leta, morda celo desetletja.«
Nekateri zalezujejo, da bi navezali intimen odnos z žrtvijo, s katero takšnega odnosa prej niso imeli. Del takšnih zalezovalcev so osebe, ki niso sposobne vzpostaviti normalnega odnosa s sočlovekom. Drugi lahko trpijo za duševno motnjo, zaradi katere so trdno prepričani, da odnos med njimi in žrtvijo bodisi že obstaja bodisi je usojeno, da še bo. Zakaj se torej vsako oboževanje sprevrže v grožnje? »Neuslišani čuti zamero in ponižanje zaradi zavrnitve. V njegovih sporočilih se mešata ljubezen in grožnje. Dlje ko ga žrtev zavrača, bolj je prizadet in bolj si želi svoj objekt oboževanja tudi kaznovati. Tu ne gre za ljubezen v pravem smislu, gre za obsedenost in potrebo po nadzoru,« pravi Umek. Včasih pa ima zalezovanje opraviti z vsem drugim prej kot z ljubeznijo. Nekateri zalezujejo v želji po maščevanju zaradi resnične ali namišljene razžalitve ali krivice. Najnevarnejši pa so spolni plenilci, ki žrtev zalezujejo, da bi jo pozneje lahko spolno napadli. Na srečo je tak tip zalezovalca redek.
Slovenci zalezovalsko neozaveščeni, zakon premalo dorečen
Javnost ob besedi zalezovanje najprej pomisli na oboževalce zvezdnikov in na ljubezensko obsedenost. Takšni dogodki, o katerih slišimo, so redki, čeprav jih baje ni tako malo. Morda ste brali o 27-letni zalezovalki Maria Galuniča, ki mu je vneto sledila in ga nadlegovala, tako da se je moral obrniti na sodišče. To je odredilo, da se mu mladenka ne sme približati na manj kot 150 metrov, njegovemu stanovanju pa na manj kot 20 metrov. To ni bila njena prva obsesija, saj je prej leta zalezovala mariborskega profesorja, ki ga je tako zelo spravila ob živce, da se je je nekoč fizično lotil. Potem je zaradi napada ona tožila njega. V medije so pricurljale tudi neprijetne izkušnje Pike Božič in Natalije Verboten, ki pa dogodkov nista želeli komentirati. O najbolj tragičnih zalezovanjih pa najpogosteje beremo v črni kroniki.
Več v tiskani izdaji revije Jana, št.50, 15.12.2009
