Zdaj pa, enkrat za vselej, opravimo s tem, kako izbiramo Slovenko leta. Vsako leto po prireditvi, na kateri razglasimo zmagovalko, nas namreč mladi kolegi sprašujejo isto. Kako pridemo do zmagovalke. Vsaka na Jani bi ob dveh zjutraj znala pravila na izust. Ker se pač niso spremenila vseh 22 let.
Tam nekje septembra pozovemo vesoljno bralstvo, da nam pomaga s predlogi. Kakšen teden, dva, tri čakamo. Večina imen se ponavlja že leta, od Dese, ki ji je z večkratnimi nominacijami grozilo, da bo postala inventar Slovenke leta, do, recimo, Veselih Štajerk. Okusi so pač različni in o njih se menda ne razpravlja. No, na Jani se. Presneto dolgo, zelo temeljito in z demokracijo po vseh pravilih. Na sejah uredništva stresamo sito z najboljšimi predlogi bralcev in kajpak tudi novinark ter novinarjev Jane, pri čemer se posvetujemo s poznavalci različnih področij, toliko časa, da na njem ostane številčno še sprejemljiva četica imen, katerih naštevanje denimo ne vzame ravno pol dneva. Torej nekaj malega čez deset. Ko se po nekaj sejah zedinimo, katere si res zaslužijo, katere najbolj izstopajo, pri čemer pazimo, da je z vsakega področja po ena in jih veliko torej tudi odpade, jih damo v presojo bralcem. Ti, zgolj ti in samo ti nato odločijo. Kako? Tako da morajo izrezovati kupone v Jani, jih izpolniti, nalepiti na dopisnico ali jih dati v pismo, nalepiti znamko  in z njimi odkorakati na pošto ter jih poslati na uredništvo. Če so originalni (fotokopirane zavržemo), pravilno izpolnjeni (da torej ne manjka kakšen podatek ali ni na njem ime, ki ni med nominiranimi), jih  kajpak upoštevamo. Na koncu seštejemo in – razglasimo. Nikakršne kuhinje v uredništvu ni, nobenega našega vpliva. Zmagovalke torej ne izbere Jana, ne uredništvo, ampak jo odloči število pravilno izpolnjenih in poslanih kuponov. Edini vpliv uredništva je v tem, koga se odloči nominirati. Za vsako od nominacij kajpak trdno stojimo, o končnem izboru pa ne sodimo, ker je jasno, da lahko vsaka, ki je nominirana, tudi zmaga.
Zakaj vam vse to pripovedujem? Ker se vsako leto pojavi med vrsticami tudi kakšen pomislek. Prejšnja leta so nas spraševali, zakaj vedno zmagujejo zdravnice, letos, kako to, da je zmagala političarka. Dokler je bila le med nominiranimi, ni protestiral nihče. Odkar je zmagala, se zdi to komu tudi narobe. Vsakega, ki ima pomisleke, vabim v uredništvo, da si ogleda kupe glasovnic na moji mizi. Naj jih prešteje sam še enkrat, če se mu ljubi. Meni se namreč ne. Jih je daleč preveč.
Da političarka ni najprimernejša kandidatka za Slovenko leta, ker je že itak njena dolžnost, da dela dobro? Tudi zdravnice morajo delati in delajo dobro.  Vsi poklici, pravzaprav. Pa kljub temu redki(e) izstopajo.
Bomo pa kljub vsemu pošteno premislili, preden bomo spet nominirali kakšno političarko. Preprosto zato, ker to preveč razvnema politične strasti. Če je desna, bodo proti levi, če je leva, bodo desni povsod videli zarote. Eni in drugi so tudi dobro organizirani. Kar pa seveda ni dosti drugače tudi pri kakšnih drugih javnih osebnostih, ki imajo, denimo, svoje fan klube. Če se hočemo izogniti vplivu popularnosti, prepoznavnosti ali pripadnosti, vsi slavni itak odpadejo. Pri vseh izborih.
Kakor koli, dobili smo torej novo Slovenko leta, prvič na televiziji. A čudovito vzdušje v Drami je na zaslonu žal umrlo. Kaj naj rečemo drugega, kot da za tehnične težave nismo krivi mi, a se zanje vseeno opravičujemo. Je pa marsikatera bralka Jane tako vsaj imela prvič priložnost pokukati v dogajanje okrog Slovenke leta, kar je krasno in za kar smo televiziji hvaležni.
Konec dober, vse dobro? Upam.
Mi že sprejemamo predloge za Slovenko leta 2010.