V zadnjih letih so se na pročeljih hiš po različnih slovenskih mestih pojavljali nenavadni, nepojasnljivi svetlobni krogi, najpogosteje s križem v obliki črke X. Kar nekaj jih je videla tudi Barbara Škoberne, raziskovalka čudežev, ki se je odpravila tudi po svetu, da bi nam jih približala v dokumentarnem filmu. Ste že slišali za obiske svetlobnih bitij, sveti ogenj v Jeruzalemu, citate iz svetih knjig v prerezanih plodovih in drugih čudežih, da o novih krogih v žitu niti ne govorimo? So to zares čudeži ali pa le nam neznani naravni pojavi in neodkrite razsežnosti bivanja?  

Čudeži se mnogim zdijo nadnaravni, a nekateri trdijo, da so le del narave same. Zakaj? »V korenu besede čudež je čud-no, čud-enje. Čudeži so torej tisti nenavadni in navdihujoči pojavi, ki jih v tem trenutku z dognanji sodobne znanosti ne znamo pojasniti, zaradi česar se nam zdijo neverjetni,« pravi Barbara Škoberne, predavateljica na Duhovni univerzi in članica skupine Nismo sami, ki raziskuje čudeže v Sloveniji in drugod. Na višji ravni bivanja. Ali je to, kar pojmujemo kot čudež, samo nam neznan pojav narave ali oblika bivanja? »Da. Obstajajo višje ravni bivanja, ki jim pravimo eterične in astralne ravni, in so še višje in še subtilnejše ravni bivanja. Znanost vseh teh ravni in njihovih načinov delovanja ne pozna. Pred 500 leti niso poznali elektrike, in če bi kdo takrat prižgal žarnico ali baterijo, bi bil to čudež. Enako je zdaj. Znanost pač ne pozna subtilnejših ravni bivanja.« Ali se nam čudeži pokažejo prav zato, da nas opomnijo, da obstaja očem neviden svet? »Ja. Ta vzporedni svet je čisto normalen svet, samo da smo mi slepi zanj. Normalno bi bilo, da bi bili bolj v stiku z njim. Po svoje je naše življenje kot za železno zaveso. To je zelo sivo in materialistično življenje. Polepšujemo ga samo na videz, s šminkami. Marsikateri čudež nam želi pokazati, odpreti oči za lepoto, svetlobo, svetost, soljudi, onkraj te železne zavese.« Komu se čudeži najpogosteje pokažejo? Nejevernim Tomažem, ki verjamejo le tisto, kar vidijo? »Ne bi rekla. Čudeži se prej dogajajo tistim, ki so odprti zanje. Prej se pojavljajo vernikom, ki verjamejo, zato da ohranjajo in poglobijo svojo vero. Zakaj bi prepričevali nekoga, ki noče verjeti in se bo tako ali tako obrnil stran? Redkeje se pojavljajo nejevernim Tomažem. Čeprav čudeži niso ekskluzivni in zgodi se, da se pojavijo tudi njim. Seveda je vprašanje, kako jih tak, recimo materialist, naj je formalno vernik ali ne, sprejme. Če se je vkopal v svet svojih miselnih predstav in zavrača kar koli drugačnega od tega, kar pozna, imajo čudeži malo možnosti.« Čudeži, pravi, se pojavljajo v najrazličnejših oblikah in so več vrst. »Najbolj razširjen in poznan tip navdihujočih pojavov so t. i. religijski čudeži. Kristjani poznajo pojavljanje Device Marije, denimo v Medžugorju, Lurdu, Fatimi in številnih drugih romarskih krajih po vsem svetu. Tukaj so še jokajoči kipci Marije in drugih svetnikov ali pravoslavnih ikon, uslišanje priprošenj svetnikov. Religijske čudeže poznajo vse religije. Dela jih bog, da bi z njimi pokazal vernikom, da je povsod, za vse ljudi; da ni katolik, musliman, budist, hindujec. Ampak da so to samo različni načini, kako ga ljudje razumejo, on pa je onstran tega.« Svetlobna bitja. Kaj pa čudeži zunaj religijskih okvirov, v vsakdanjih okoliščinah? »To je druga vrsta čudežev. Denimo, nekdo zaspi v gorah, v snežnem metežu, sredi noči se zbudi, in ko išče pot skozi gozd, sreča lovca, ki ga vodi do hiše, kjer so še budni ljudje, in mu tako reši življenje. Ko je na varnem, lovec izgine. Ali ko nekdo tako rekoč na smrtni postelji doživi, da ga je obiskalo svetlobno bitje, da gre skozenj neka svetloba in je naslednji dan živ in zdrav. Govorila sem z bolničarjem, ki je bil skupaj s kolegi priča takemu čudežnemu ozdravljenju. Niso imeli razlage zanj, pravzaprav so bili glede vsega zelo v zadregi, vsa bolnišnica pa je menda nekaj dni govorila samo o tem.« Več v Jani, 19.1.2010