Gradnja šestega bloka v Termoelektratni Šoštanj (TEŠ) bi se po terminskih načrtih morala že začeti, a so bolj kot hrup delovnih strojev glasne polemike. Razpravlja se o domnevnih finančnih nepravilnostih, sumu korupcije, pa tudi o tem, ali ni projekt ekološko sporen. Seveda, termoelektrarna okolju ne koristi, ampak na obzorju ni videti druge rešitve za energetsko potratnega slovenskega slehernika. Kaj pa prebivalci Šoštanja? Kako živijo v (dobesedno) senci elektrarne? Kakšno je življenje tam, kjer se zjutraj skozi okno najprej zazreš v ogromne dimnike in vodno paro, ki s svojo gostoto soncu ne pusti do ljudi?  Šoštanja si ni mogoče zamisliti brez termoelektrarne in pogled nanj vedno vključuje njene megalomanske dimnike. Dim oziroma, kot nas podučijo pozneje, vodna para se gosto in strah zbujajoče vali proti nebu. Prva misel: tukaj pa ne bi živela. A bolj ko se pogovarjam z domačini, bolj mi je jasno, da je tu njihov dom, elektrarna jim daje vsakdanji kruh s približno 500 delovnimi mesti in ljudje so se z njo preprosto navadili živeti. Nedvomno drži: če Šoštanj izgubi TEŠ, z delovanjem katere je neločljivo povezan tudi Premogovnik Velenje, se bo v Šaleški dolini nastala socialna katastrofa. Zato je gradnja šestega bloka socialno dobrodošel projekt. In ljudje vzamejo v zakup tudi slabši zrak in slabšo kakovost bivanja. Pravzaprav jih skrbi, da se šestega bloka ne bi gradilo, saj bi morali v prihodnosti zaradi prevelikih okoljskih vplivov zastarelih naprav TEŠ zapreti.  Tako Šoštanjčani in elektrarna tiho sobivajo in poslušajo kritike iz drugih koncev Slovenije. Šesti blok TEŠ je po besedah mnogih nacionalna naložba stoletja, vredna 1,1 milijarde evrov. Nevladne organizacije opozarjajo, da bi nas morala skrbeti okoljevarstvena plat in da bi nam država že končno morala ponuditi alternativne oblike pridobivanja električne energije. A o teh ni ne duha ne sluha. Ali posluha? Tako o TEŠ energetiki menijo, da je energetska rešitev za Slovenijo, in študije so pokazale, da bo brez takojšnjih ukrepov naša država z leti odvisna od uvoza električne energije. Poraba te pa ne upada. Potrebujemo jo in konec. Bomo začeli manjšati porabo? Le dajmo! »Če prižgete luč, TEŠ pospeši moč, če ugasnete, zmanjša moč tudi TEŠ,« je na novinarski konferenci v Šoštanju povedal prvi mož TEŠ, njen direktor dr. Uroš Rotnik.  Ko smreke niso bile zelene. V začetku devetdesetih let je bila zgodba v Šoštanju povsem drugačna: zrak je bil izjemno onesnažen. Ljudje pripovedujejo, da so zaradi žvepla v zraku imeli sladkoben okus v ustih, gospodinje si ob večerih niso upale obesiti perila na balkon, v bližnjih gozdovih so smrekam odpadale iglice. Po uvedbi čistilnih, razžvepljevalnih naprav je postalo življenje v kraju veliko boljše.  Da bo z blokom šest še boljše – da bo manj hrupno in še manj emisij v zraku –, pa zatrjujejo v vodstvu TEŠ. Stare bloke (od 1 do 4) bodo zaradi dotrajanosti in ekoloških zahtev po letu 2016 zaprli, blok 5 pa naj bi bil hladna rezerva in ga bodo vključili po potrebi. Nekateri so stare bloke že poimenovali tehnični muzej v obratovanju, blok 5 je na primer nastal leta 1978.  »Z blokom 6 bo manj izpustov. Zdaj TEŠ emitira 4500 000 ton CO2, z blokom šest naj bi se emisije zmanjšale na 3100 000 ton,« pravi Rotnik, za katerega je projekt ekonomsko utemeljen, tehnološko dovršen, socialno dobrodošel in ekološko upravičen. Ena izmed kritik na spletnih razpravljalnih forumih glede zavajanja javnosti o ekološko dobrem projektu pravi, da so termoelektrarne izmed vseh vrst elektrarn tiste, ki proizvajajo največ CO2 na enoto energije.  Več v Jani, št. 5, 2. 2. 2010