Začenja se sezona plazov. Na žalost je eden od njih pod Prisojnikom že vzel svojo prvo smrtno žrtev, zamejskega alpinista Luca Vuericha, v nedeljo pa smučarja na Krvavcu. A na širšem območju Alp mrtve štejejo že v desetinah. Statistično gledano snežni plazovi sicer niso med največjimi ubijalci, a glede na vsako leto večje število gornikov, smučarjev in obiskovalcev zimskih gora bo prav gotovo vedno več tudi smrtnih žrtev. Poiskali smo tri srečneže, ki so v opomin in opozorilo z nami delili eno najbolj grozljivih izkušenj v življenju.
Marjan Gros - Torta: Križ nad Kofcami, kjer se poleti pasejo ovce
Danes 58-letni tržiški alpinist Marjan Gros, večina ga bolj pozna pod vzdevkom Torta, bi lahko vsako leto 30. novembra praznoval svoj drugi rojstni dan. Tega dne pred 23 leti se je namreč z žal danes že pokojnim Marijanom Štamcarjem odpravil proti pobočju Velikega vrha, gore v grebenu Košute nad Kofcami.
»Bil sem res v …, da ne rečem kje. Šlo je za minute, saj sem poleg tega, da sem krvavel iz noge in glave, tudi vedno težje dihal, pa še zeblo me je vedno bolj. Poleg tega pa se mi je tudi zelo zamalo zdelo, da me je plaz pobral tam, kjer se poleti pasejo ovce,« si Torta ne more kaj, da se ne bi pošalil.
Brane Šušteršič: čudež pod Malo Mojstrovko
Brane se še po četrt stoletja spominja, kakor bi bilo včeraj. »Kot bi se zrušila name ogromna betonska stena in me položila na tla. Nato se je začelo. Neslo me je navzdol z glavo naprej in skušal sem se vsaj malo premakniti, da bi, kot piše v učbenikih, plaval v snegu, a je bila sila tako strahotna, da nisem mogel premakniti niti prsta. Ni me bilo strah, vedel pa sem, da umiram.«
Nastja Davidova: Drugo rojstvo pod Uršljo goro
Tridesetletna Ljubljančanka Nastja Davidova se je 15. decembra 2007 kot alpinistka pridružila prvi zimski turi alpinistične šole enega od alpinističnih odsekov s Koroške. »Malo pod vrhom, kjer je manjša kotanja, se je sprožilo. Nič ni počilo, samo zagledala sem druge, ki so se peljali dol. To je plaz, sem si mislila in potem me je odneslo. Vse je bilo tako hitro, da nisem mogla niti odskočiti. Potem sem se hotela odriniti ven, a nikakor ni šlo. Iz rok mi je utrgalo cepin, uspelo pa mi je, da me ni obrnilo. Tudi plavati se ni dalo, kot smo se učili v alpinistični šoli, ker je šlo vse tako hitro.«
Tekst: TINA HORVAT, foto: DREAMSTIME
Več v Jani št. 5, 2. 2. 2010
