»Psa bi bilo treba evtanazirati!« Kako zlovešče odzvanjajo danes že pred štirimi leti izgovorjene besede kinologa in sodnika Blaža Kavčiča in njegovih kolegov, se zavedamo šele zdaj, ko je zaradi ignoriranja na videz krutih besed, ki jih je narekovalo znanje desetletij dela s psi, ugasnilo človeško življenje. Po nepotrebnem, zato ker si je zdravnica Zora Rotar, že pokojna partnerica zdravnika Saša Baričevića, želela pasmo psa, ki ga ni obvladala ne telesno ne psihično. Davno pred prvim tragičnim dogodkom, še preden so psi prvič napadli in poškodovali Stanislava Megliča, ko se je Zora Rotar šele odločala za nakup psa, jo je Blaž Kavčič opozarjal, da bulmastif ni zanjo. A zaleglo, žal, ni!
Zadnje leto ste predsednik Kinološke zveze Slovenije, kinolog pa že štirideset let, torej je vaše znanje poglobljeno in izkušnje bogate. Poznali ste Zoro Rotar in Saša Baričevića pa tudi pasmo psov. Kaj se je dogajalo pred leti in se dopolnilo s smrtjo Saša Baričevića?
Ta tragični dogodek bi morala biti podlaga, da ljudje najprej v sebi doživimo tragiko trenutka: namesto obžalovanja tega, kar se je zgodilo, in iskrenih izrazov sočutja je tu medijska histerija, ki jemlje človeško noto. Osebno sem tudi pred štirimi leti, ko so ti bulmastifi napadli Stanislava Megliča iz Tržiča, pri lastnikih teh psov pogrešal izraze obžalovanja in sočutja. Zadeve so bile takoj usmerjene v iskanje rešitve za te bulmastife. Toda gre za človeka, ki sta bila moja dobra znanca, skoraj prijatelja …
Govoriva o Zori Rotar, ki je pred leti poskušala narediti samomor, in Sašu Baričeviću, ki ste ju dobro poznali?
Zoro Rotar sem spoznal v mladih letih. Bila je šarmantno, močnejše, postavno dekle, bistra in lepa športnica, uspešna študentka in zdravnica. Neke življenjske razmere so bile kljub njeni lepoti in bistrosti vzrok za razpoke, ki so se pojavile: šlo je za njeno življenjsko tragedijo in takrat se je kot njen prijatelj izkazal Sašo Baričević. Z njim sta ostala v nekem posebnem, manj standardnem partnerskem odnosu; očitno so bila navzoča zelo globoka čustva, saj je bila njuna skupnost postavljena pred težke preizkušnje - navsezadnje tudi s psi. Spominjam pa se, da se je Zora nekoč, pred precej leti, oglasila na razstavi psov v Kranju in rekla, da se zanima za novega psa. Prestala je zelo hudo življenjsko krizo, polno obupa. Poginil ji je tudi labradorec, ki ga je imela veliko let. Z ženo (tudi ona je kinološka sodnica, op. a.) sva začela razmišljati, katero pasmo bi ji svetovala, pa je rekla, da je izbrala bulmastifa. Zame je bil to šok! Rekel sem ji, da ta pasma ni primerna zanjo ne telesno ne po značajskih in vedenjskih lastnostih - a me ni slišala. Takrat sem začutil, da bodo težave.
Zakaj je izbrala tako zahtevno pasmo?
Psihološka past, želja, ki sem jo razbral pozneje, ko je že imela leglo. Njej je ugajalo, da ima nevarnega psa. Posledice, morebitne dejanske poškodbe na ljudeh ali na psih, zanjo niso pomenile pomembne težave pri dojemanju sreče.
Več v Jani št. 6, 9.2.2010
