Namesto zagrenjenih, mrkih obrazov ljudi, skorajda zapornikov, čeprav prostovoljnih, obsojenih zgolj na vodo, ker jim še suhega kruha ne dovolijo, je v hotelski restavraciji sedelo petnajst izjemno dobrovoljnih ljudi, ki so si pred tem za dobro jutro namesto kave privoščili skok na nekaj sto metrov visok hrib. Sok, v katerem je prevladoval okus rdeče pese, pa jim je teknil, kot da gre za nekakšen božji napitek. Meni ni, priznam. Bolje mi je šlo z glavno jedjo, zelenjavnim prevretkom. Posebne radosti pri tem pa nisem čutila. Preprosto, na post nisem bila niti nisem pripravljena. Ko bo v telesu znova resno zaškripalo, pa morda celo bom.
S takšno motivacijo, torej z resnimi težavami z zdravjem, namreč ljudje največkrat prihajajo k Marjanu. Mnogi se vračajo, tudi v tej skupini je bilo nekaj takšnih. Med njimi so tudi zdravniki, kar je najbrž dobro zanje in tudi za nas, njihove paciente. Nobena informacija o delovanju človekovega telesa ne more biti odveč.
Postenje po metodi Marjana Videnška gotovo ne more škoditi, čeprav na spletnih forumih poleg številnih pohval preberete tudi kakšno bolj nenaklonjeno mnenje. Ampak če ste pozorni, potem vidite, da zapisovalci očitkov te največkrat namenjajo pravzaprav kar sami sebi. Zato ker niso dosledni, ker je njihova volja prešibka in ker skušajo ubrati kakšno bližnjico. Pa ne gre. Tudi o tem sva se pogovarjala z Marjanom Videnškom, medtem ko so njegovi srečni tečajniki, za katerimi so bili štirje dnevi posta in še nihče ni hotel pobegniti domov jest, počivali po kosilu.

Bolezen kot darilo?
Zakaj je sploh dobro, da počnete, kar počnete, sem ga vprašala. Nisem tako nevedna, kot sem se morda delala; navsezadnje vem, da o postenju in z njim povezanim klistiranjem kot dodatnim procesom očiščevanja telesa denimo govorijo že najstarejši sveti spisi.
»Bistvo našega programa je sprememba načina življenja. V praksi prikazujemo zdrav življenjski slog, kakršnega naj bi vsaj približno imeli tudi v vsakdanjem življenju. Ne gre za zdravljenje, za čudežne terapije, niti nisem zdravilec, nimam sposobnosti, da bi koga ozdravil. S pomočjo izkušenj, spremembe načina življenja, očiščenja telesa in duše, ki ga post omogoča najbolj naravno in učinkovito, so si tisoči ljudje v Sloveniji povečali vitalnost, predvsem pa so si povrnili zdravje,« je pojasnil Marjan Videnšek in dodal zanimivo ugotovitev: »Bolezen je neke vrste darilo, saj se ljudje spremenijo, ker ugotovijo, da tako več ne gre naprej.«
Marjanov post poteka ob sokovih, čajih in zelenjavnih prevretkih. »Spodbudimo maksimalno razstrupljanje telesa, kar je ključno, saj je zastrupitev telesa oziroma krvi vzrok za večino bolezni. Največja vrednost programa ni v tem, kaj počnemo, ampak česa ne počnemo več, saj so nas slabe navade pripeljale v bolezen. Ljudje ne kadijo več, ne pijejo alkohola, se ne prenajedajo. Ni ponočevanja, stresa, slabe navade zamenjamo z dobrimi.«
To pomeni, da se moramo pred postenjem, če se odločamo zanj, pošteno pogovoriti sami s sabo. »Dva človeka si nista enaka, zato je pomemben individualni pristop. Za vse veljajo stalne in nespremenljive zakonitosti narave, toda vsakdo ima svojo pot in tudi v težavah se znajde zaradi svojih načinov, ki jih včasih niti sam ne razume oziroma se jih ne zaveda. V programu postenja ga usmerimo, to je najbolj poglobljen način soočenja s samim seboj, in za vsakogar obstaja pot, da gre na boljše, ne moremo pa predpisati recepta, ki bi veljal enako za vse,« je nadaljeval Marjan Videnšek, ki vedno znova ponavlja, da ni zdravilec; da nikogar na zdravi, ampak le pomaga ljudem, da se ozdravijo sami.

Post ni čudežna terapija
»Post ni čudežna terapija, ki zdravi. Post ničesar ne zdravi, ampak nam da čas, da v novih okoliščinah zaživimo drugače. Odstranimo potrebo po bolezni, in ko se ta zaradi omenjenih vplivov odstrani, je tu zdravje. Zdravje je naše naravno stanje, ko brez slabih razvad in vplivov natančno zadovoljujemo naravne biološke potrebe – dovolj spanja, počitka, polnovredna naravna hrana, za katero je naše telo prilagojeno, intenzivno in dovolj naporno gibanje, ki krepi, ustvarjalno delo, pozitivno mišljenje. Človek ni bolan zaradi pomanjkanja zdravil, ampak ker smo s perverznim načinom življenja organe in tkiva zastrupili, uničili, degenerirali, jim odvzeli možnosti za normalen razvoj.«

                                                           Več v Jani št. 6, 9. 2. 2010