Zdaj živijo pri sorodnikih v bližnjem romskem naselju Kerinov Grm, a je težko. Saj pravijo, da smo lahko tam, pripoveduje Vladimir, ampak vem, da dolgo ne bo šlo. Oni imajo sedem otrok in že tako malo prostora. Jemo, če je kaj, pravi Vladimirjeva žena, medtem ko drži za roke njunega 15-letnega sina Davorja. Zaradi njega je še posebno težko. Fant, pob, kot pravi oče, ima cerebralno paralizo. Vedno je treba biti z njim, jesti ne more sam, nositi mora plenico. Previjamo ga, ko gredo vsi drugi spat, pravi mama. Ali pa kar v avtu, zato da drugim ni neprijetno. Zunaj pa precej pod ničlo.
Kako naj se izvlečemo?
Kako naj se izvlečemo, sprašujejo Brajdičevi, medtem ko nama s fotografom kažejo, kaj je ostalo od njihovega doma. Saj bomo sami, ampak s čim naj začnemo?
Vladimir je nekoč imel službo, a je ostal brez nje. »Kaj sem mogel, žensko in poba je bilo treba voziti na fizioterapije,« pripoveduje. Davor je bil namreč priklenjen na invalidski voziček, fizioterapije v Rožni dolini v Novi Gorici pa so mu pomagale, da lahko vsaj hodi. Bil je tudi na Stari Gori. Mama je bila vedno z njim, mu pomagala, tudi za ceno svojega zdravja. Ima težave s ščitnico, povišan krvni tlak, delati ne more. Davor jo ves čas potrebuje ob sebi.
Ob našem obisku je vidno vznemirjen, oblečen le v trenirko se oklepa mamine roke in pogleduje k njej, kot da išče pomoč. Potrditev, da je vse v redu, da se ne bo nič zgodilo. Davor hodi v posebno šolo. Malico in kosilo zanj starši plačujejo. »Smo prosili, da ne bi, pa so rekli, če vsi plačajo, bomo pa še mi,« pravi Vladimir. »Pa nismo nič rekli. Se nočemo kregati.« Plačujejo tudi vse drugo.
Že res, da so romske Gazice zgrajene na črno, priznavajo, ampak tam hočejo imeti red. Plačujejo odvoz smeti, vodo, elektrike pa nimajo. Brajdičevi uporabljajo bencinski agregat. Liter na uro gre, pravi glava družine, in to stane. Ko poplačajo vse, kar morajo, jim ostane bore malo od 400 evrov socialne pomoči, ki jo dobiva mama. Vladimir pa nič. Dobival je 20 evrov, pa so mu še te vzeli.
Nagnali so ga kot psa
Iskal je službo, pravi, pa je ne dobi. Težko je, in če si Rom, še težje. Pove, da so ga nekoč z zavoda za zaposlovanje poslali k nekemu privatniku, pa ga je ta kot psa nagnal z dvorišča, češ, taki pa že ne bodo delali pri meni. Vladimirju nič ne pomaga, da so mu na zavodu rekli, da lahko takšne tudi toži. Službe ni. Pa bi delal. Tako kot nekateri drugi iz Gazic, kamor se je priženil tudi eden od civilov, mi povedo. Fantje delajo, večinoma kot šoferji. Nočejo povzročati težav, nismo takšni kot nekateri na Dolenjskem, mi pripovedujejo. Pri nas lahko pustite avto odklenjen, pa se vam ne bo nič zgodilo.
Na pogorišču nas spremlja gruča sosedovih otrok, ki bi po mojem morali biti v šoli, ampak jih ne sprašujem o tem. V Gazicah sem zaradi druge zgodbe. Naselje je precej odmaknjeno od glavne ceste, skrito v gozdu, in zasnežena, rahlo vzpenjajoča se cesta nama je s fotografom povzročila kar nekaj težav. Sneg Gazice ovija v idilično podobo in opazi se, da tamkajšnji prebivalci lepo vzdržujejo svoja domovanja. Tudi Brajdičevi. Kljub grdim ostankom pogorelega dela doma se vidi, da jim ni vseeno, v kakšnem živijo.
Radi bi bili spet doma, in predvsem Davor, ki se vznemirjeno oglaša z le mami razumljivimi glasovi, bi bil zato mirnejši in srečnejši.
Vnukinja mora biti pri tujih ljudeh
Še enega sina imajo, 21-letnega Duška, ki se nam pridruži. Bolj molčeč je, ampak Vladimir pove, da je pred kratkim dobil hčerko. Na prvi dan novega leta, deklica je bila prva novorojenka v brežiški bolnišnici. Radi bi jo imeli pri sebi, ampak zaradi požara morata biti z mamico pri tujih ljudeh. V maminih očeh se zrcali žalost, Davor pa se še naprej oklepa njene roke. Tudi Duško ne dobi službe, pravi Vladimir, medtem ko stojimo na zoglenelih ostankih kuhinje. V stropu zeva velika luknja, pogled skoznjo razkriva, da je ostrešje v hudo slabem stanju. Slabšem, kot je videti na prvi pogled. V sosednji sobi na zofi, ki je preživela, ležijo vreče z oblačili, ki so jih dobili od Rdečega križa. Tudi nekaj hrane. Za prvo silo bo, pravi Vladimir, ampak koliko časa še lahko živijo takole?
V stiski so. Pravzaprav se njihova stiska vleče že nekaj časa, vlečejo pa se tudi postopki, ki bi jim morda prinesli nekaj dodatne pomoči. Že dobro leto čakajo na odgovor socialnih služb, ki jim je Vladimir pisal o težavah doma. Upali so, da jim bo morda pomagal Mario, ampak vedo tudi, da so vrste ljudi v težavah dolge.
Se bo Davor lahko znova smejal?
Zaradi požara se je njihova stiska povečala, prihodnost pa se jim zdi tako črna, kot so črne stene njihovega doma. Ne vedo več, kam in na koga naj se obrnejo, upajo le še na prijaznost ljudi. Na toliko denarne pomoči, da bodo lahko obnovili svoj dom, pa tudi na koga, ki bi Vladimirju dal delo, čeprav je Rom; in na to, da bodo ljudje spoštovali in razumeli, kako težko je, če ima tvoj sin, ki ga imaš tako zelo rad, takšne težave, kakršne ima Davor.
Ta se ob koncu našega obiska nekoliko sprosti, na obrazu je opaziti tudi nasmešek, sploh ko okrog njega skače kuža Reksi. Mami dam čokolado zanj. Poje jo košček za koščkom, hlastno, skoraj brez diha. Majhna radost, kakršnih v teh dneh velikih skrbi Brajdičevih zanj ni veliko.
Poslovimo se, Vladimir in njegovi sosedje pravijo, naj kar pokličeva, če bova zdrsnila s ceste. Prav včeraj so nekomu pomagali. Pa pridita spomladi, bosta videla, kako lepo je pri nas, pravijo. Do takrat bo, upam, da tudi s pomočjo dobrih ljudi, znova zacvetel tudi dom družine Brajdič, Davorjevi nasmehi pa bodo pogostejši kot v teh mrzlih zimskih dneh, ko je v Gazicah zagorelo.
Pomagajmo!
Vsi, ki bi radi pomagali nesrečnemu Davorju in njegovim staršem, da po požaru zaživijo normalno življenje, lahko to storite z nakazilom na: Zveza prijateljev mladine, Proletarska 1, 1000 Ljubljana, TRR 0201 2002 0297 991, sklic 2009157, humanitarna pomoč družini Brajdič.
