Pred leti je bil kar precej rušilen potres na Kopaoniku, in ker smo bili takrat še v Jugoslaviji, smo seveda vsi zbirali denar za prizadete, mediji pa so nas kar naprej zasipavali z grozljivimi slikami ruševin in ljudi brez strehe nad glavo. Kmalu po tistem sem bila na prizorišču, ki ga je prizadel potres, in pri priči mi je bilo jasno, zakaj takšno razdejanje: hiše so bile zgrajene tako, da bi jih razmajala že kakšna malo močnejša burja. In prav zaradi načina gradnje, ki je v toplejših in revnejših državah neredko precej zanikrn, so posledice potresov katastrofalne. Hiše se preprosto sesedejo in pod seboj pokopljejo stanovalce.
 Najbolj razdiralen potres v naši bližini je bil skopski leta 1963 s 1070 žrtvami, prizor je na uvodni sliki. Poleg veličastne stare hiše, ki se je podrla, je novejši blok, ki je ostal cel, saj je bil grajen z obilico železa in betona. Po letu 1963 so v Jugoslaviji sprejeli predpise za protipotresno gradnjo, ki so se jih nekateri držali bolj, drugi manj. V Srbiji ugotavljajo, da bi se pri potresu, kakršen je zadel Haiti, ohranilo le 30 odstotkov stanovanjskega fonda. Koliko bi se ga ohranilo pri nas? Statik prof. dr. Peter Fajfar s fakultete za gradbeništvo in geodezijo ne govori o odstotkih, pravi pa, da so ogrožene stare zgradbe, predvsem tiste, ki so bile zgrajene v petdesetih letih na horuk. Novejše ko so, bolj so varne, saj so se predpisi o varni gradnji tudi po letu 1963 večkrat poostrili. Mostovi so varni, dvomljiva pa je infrastruktura, predvsem cevovodi. 

Več v Jani št.11, 16.3.2010