Za sogovornika je težko dobiti katerega od Slovencev, ki so se znašli v brezizhodnem položaju, katerega od tistih, ki jim je propadlo podjetje, obrt ali trgovina. Nihče ne želi v medijih razgaljati svoje nesrečne usode. Čeprav se ljudje zavedajo, da niso sami krivi za propad (zmanjšana kupna moč, posojilni krč in zamujanje s plačili se namreč niso začeli v delavnici slikopleskarja, čistilnem servisu do nedavnega podjetne in uspešne čistilke ali v mizarski delavnici), jih v podzavesti grize občutek lastne krivde.
Po oceni obrtno-podjetniške zbornice je lani v tej panogi izgubilo delo okoli 20.000 ljudi. Hkrati so zaprli več kot 10.000 obratov, od tega na področju obrti 5.727. V več kot polovici podjetij v gradbeništvu, kovinski, kmetijski, tekstilno-usnjarski in prevozniški dejavnosti ter domači in umetni obrti pa je precej manj naročil. Pravijo, da se bomo z najhujšimi težavami spopadali prav letos.
Mnogim že teče voda v grlo. Propad majhnega obrtnika v javnosti seveda ni tako viden, kot če v regiji propade velika družba in ostanejo brez dela številni delavci. A usoda, ki prizadene posamičnega človeka, je prav tako kruta. Vsaka zgodba je po svoje težka in žalostna. In koliko jih je? To je težko z gotovostjo navesti, ve pa se, da je zbornica v imenu 52.000 članov in 200.000 zaposlenih v tem delu gospodarstva, katerih položaj se iz dneva v dan slabša, ta mesec poslala odprto pismo predsedniku vlade Borutu Pahorju.
»Moj primer je zgolj eden med številnimi obrtniki in majhnimi podjetniki,« pravi lastnik podjetja za keramičarstvo. »Zaradi krize v gradbeništvu je prizadetih tudi veliko obrtnikov – vodovodarji, električarji, pleskarji, mizarji, parketarji, keramičarji ... Prisiljen sem zapreti svojo keramičarsko dejavnost, saj so se rezerve podjetja počasi izčrpale, plačil pa ni od nikoder. Poleg tega še vedno obstajajo pritiski na zniževanje cen! Ne vidim izhoda,« je obupan moj sogovornik.
»Za najemnino že mesece nimam več denarja. Iz dneva v dan iščem rešitev, a je ne najdem. Na vse mogoče načine si prizadevam, da bi razprodala, kar imam in kar sem ustvarila, da bi se rešila dolgov. Čeprav sem za 40 odstotkov znižala cene, mi izdelkov ne uspe prodati. Večina ljudi stopi v trgovino z opravičilom – samo pogledala bi, če lahko. Navadno takšni obiskovalci ničesar ne kupijo ali pa se odločijo za kakšno malenkost. Zgodi se, da pol dneva nihče ničesar ne kupi,« v solzah pripoveduje lastnica neke trgovine v središču Ljubljane. »Nima smisla nadaljevati. Poskusila bom rešiti, kar se da, in ustanoviti servis za popravilo oblačil in šivanje. Menda vlada zdaj povpraševanje po tej dejavnosti,« še doda.
In to sta le dva človeka, ki jima že teče voda v grlo.

Več v Jani št. 14, 6.4.2010