Osnovna šola je po slovenski ustavi obvezna in samo na papirju brezplačna. Sedenje v šoli in poslušanje učiteljice že, kulturni, športni, naravoslovni dnevi in šole v naravi pa se plačujejo, saj sodijo v tako imenovani nadstandard. Starši jokajo zaradi dolgov tudi v šolskih računovodstvih, otrok, ki zaradi socialne stiske ne morejo na nekdaj samoumevni izlet v Postojnsko jamo ali na kulturno prireditev v Cankarjev dom, pa je čedalje več. Tako na eni prekmurskih srednjih šol več kot polovica razreda ne more na maturantski izlet za 300 evrov, na nekaterih srednjih šolah pa organizirajo ekskurzije za 1000 do 3000 evrov v New York, Gvatemalo, Novo Zelandijo. Smo izgubili zdrav razum? Šola socialnih razlik ne bi smela poglabljati.
Te se začno kazati že v vrtcu in nadaljujejo v osnovni šoli, kamor nekateri otroci pridejo brez osnovnih šolskih potrebščin in delovnih zvezkov. Tudi pogovarjanje o počitnicah je lahko delikatno – nekateri so bili na morju ali potovanju po Evropi, drugi pa niso prišli niti do bližnjega vodnega parka. Nekateri prinesejo v šolo sodobne igrače, kot so »gameboyi«, pa jih ne posodijo tistim revnejšim, saj razmišljajo, zakaj bi ti posodil svojo igračo, če mi ne moreš ponuditi ničesar v zameno. »Vsako leto so socialne razlike opaznejše in bojim se, da je čedalje hujše. Nekateri nosijo zaželene znamke oblačil in obutev, otroci pa se potem primerjajo med seboj. Po drugi strani videvamo zelo slabo oblečene otroke – ista tanka jakna visi na njem, tudi ko je zelo mrzlo; opazijo se ponošena oblačila, na športne dni kljub navodilom, naj bodo čevlji nepremočljivi in nedrseči, ne pridejo tako obuti. Nimajo. Imajo takšne, kakršne imajo,« pove profesorica razrednega pouka, mag. Barbara Jordan Fleten, ki je s kolegico, profesorico defektologije, mag. Martino Opaka iz OŠ Jožeta Moškriča Ljubljana želela z javnim pismom opozoriti na prikrito revščino v naših šolah.
Otroci izhajajo iz različnih socialnih okolij in drugačna izhodišča se vidijo že pri izdelavi šolskih plakatov, ko nekateri pripravijo računalniško predstavitev s fotografijami z interneta, drugi pa doma niti računalnika nimajo. Taki se potem tudi v računalniški učilnici umaknejo in prepustijo glavno mesto v skupini in delo na računalniku tistemu, ki ga bolj obvlada. Tako se začne vrtenje v začaranem krogu.
Namesto na izlet v knjižnico. Ja, med nami so družine, ki nimajo računalnika, so brez avta, starši nimajo službe, so taki, ki ne morejo otroku dati niti za avtobusni žeton, da bi se z razredom med poukom odpeljali v središče Ljubljane in si ogledali kulturne znamenitosti. Kaj šele da bi zbrali precej več za izlet v Postojnsko jamo. Pogosto je to za otroka edina možnost, da bo naravno znamenitost, na katero smo tako ponosni, kdaj sploh obiskal. Za štiričlansko družino, ki komaj stika konec s koncem, je tak izlet znanstvena fantastika in laže je stisniti zobe in ga zagotoviti enemu otroku. Tako se starši začno zadolževati, dolgovi se v šolskih računovodstvih kopičijo in marsikomu se štejejo v nekaj tisoč evrih.
Več v novi Jani, št. 14, 6. 4. 2010
