Mirko Ulčar je tožil državo, ker ta ni pravočasno poskrbela, da bi bil Silvo Plut za zapahi. Tako je 24. februarja 2006 v hiši na Jančah zverinsko umoril njegovo ženo Ljubico. Potem ko je okrožno sodišče v Ljubljani lani razsodilo, da država ni odgovorna za smrt Ljubice Ulčar, a je višje sodišče pred dnevi ugotovilo, da bi država tragedijo vendarle lahko preprečila. Mirku Ulčarju in njegovima mladoletnima otrokoma so dosodili odškodnino. Njena višina še ni znana, a Mirko pravi, da mu ta sodba pomeni predvsem veliko zadoščenje. In da se bodo s še mladoletnima sinovoma z odškodnino, pa kakršna koli že bo, končno lahko vsaj nekoliko postavili na noge.

Mirku Ulčarju je bilo v zadnjih letih hudo, vendar o tem ni govoril. Po tragediji na Jančah se je govorilo marsikaj. Otroka iz zakona s pokojno ženo, ki sta od otroštva živela v mladinskem domu, sta zdaj najstnika. Mirko, ki si je po ženini smrti ustvaril novo družino, v zadnjem času pa kot vsi člani družine obiskuje družinsko terapijo, se je v marsičem zelo spremenil. Preteklosti, pravi, ni mogoče izbrisati in časa ne zavrteti nazaj. A po svojih najboljših močeh se želi potruditi, da bi vsaj sinovoma omogočil lepše življenje.
Se pogosto spominjate tragedije izpred štirih let?
V mislih se vračati nazaj je težko. Nočem jih! Zato bom bolj kratek. Leto po tragediji smo preživeli pri moji mami in bratu. Potem pa nisem hotel biti več nikomur v breme. Vsi trije, otroka in jaz, smo razmišljali, kako bi se čim prej umaknili. Edina možnost je bila, da se vrnemo domov, v to hišo na Jančah, v kateri je odraščala moja mama in kjer je bil dolgo pred tragedijo tudi naš dom. Tako smo se vrnili. Iz dneva v dan smo se navajali in se kolikor toliko navadili na vse to. Tako da … grem naprej. Nič drugega nam ne preostane.
Kako zdaj podoživljate tiste dogodke?
Tega, kar se je zgodilo, ne bom mogel nikoli pozabiti. Ti spomini se vsake toliko časa pojavijo. Vseeno je, kje sem takrat, ali sem tu na Jančah ali pa bi živel kjer koli drugje. Takrat je kriza. To je treba nekako prebiti. Potem gre življenje naprej. Včasih taka kriza traja ves teden in takrat je zelo zaj… Potem se vse spet nekako pomiri, se potlači, pa čez čas spet pride …
Kako takšne krize premagate?
Ponavadi grem še zmeraj po pomirjevala. Veliko lažje je, saj potem nisem tako živčen. Veliko bolj mirno to preživim.

                                                                  Več v Jani št. 18, 4.5.2010