Za marsikoga je to strašljivo, za druge bizarno, za tretje pa le zanimiva priložnost za temeljitejše spoznavanje zgradbe in delovanja človeškega telesa.
Kmalu pa se izkaže, da so razlogi za odpor do razstave odveč. Nelagodje se hitro umakne in običajno ga nadomesti preprosta radovednost. Še otroci se na razstavi hitro sprostijo in začnejo postavljati kopico vprašanj. Trupel so že navajeni iz filmov in nadaljevank. Niti malo ni videti, da jih vznemirjajo razgrajeni ljudje, ki so nekoč tekali po svetu po vsakdanjih opravilih, tako kot danes to počnemo mi. Nihče tudi ne poroča o tem, da bi jih ponoči obiskovali v morastih sanjah. Telesa na razstavi nimajo namena strašiti, pač pa izobraževati, vsaj tako pravijo njeni avtorji.
Potovanje po človekovem telesu. Ko smo opravili s predsodki, se lahko začne vznemirljivo potovanje po človeškem telesu, ki nam je dostopno do najmanjših potankosti in posebnosti. Na enem od eksponatov vidimo celoten živčni sistem, od najfinejših končičev na prstnih konicah do živcev, ki vodijo v možgane. Na drugem je prikazan krvni obtok, ki so ga izločili iz telesa in ohranili le ožilje. Podobno je s črevesjem in notranjimi organi, ter seveda z mišicami. Možgani so prikazani z vsemi podrobnostmi, podobno tudi srce, jetra in drugi organi. Za predstavitev so uporabili 21 teles in 250 organov.
Kje pa vas boli? Obiskovalci se seveda v razstavo vživijo vsak po svoje. Neka gospa je od vodičke na vsak način želela izvedeti, kateri živec ji nagaja in kaj naj po dolgih letih težav z njim naredi. Vztrajno raziskovanje po maketi živčnega sistema se je končalo šele, ko so drugi obiskovalci začeli mrmrati in je eden od njih dovolj na glas vzdihnil, naj gre za božjo voljo že enkrat k zdravniku.
Občasno se lahko zgodi, da človeka med ogledom razgaljenih organov kje v telesu zbode ali zaskeli. Tisti, ki verujejo v nadnaravna doživetja, pravijo, da je to zagotovo dokaz prejšnjih življenj. Za druge, manj poduhovljene, pa je to kratek opomin, da bi bilo treba bolj skrbeti za zdravje.
Primerjava kadilskih pljuč in ciroznih jeter z zdravimi. Posebna streznitev na razstavi čaka kadilce in pivce alkohola. Zelo stresna je namreč primerjava običajnih zdravih pljuč s kadilskimi. V njihovem prerezu je jasno videti črne katranske delce, ki jih pljuča ne morejo več izločiti. Do konca življenja, dokler človeka ne spremenijo v maketo ali z njim naredijo kaj drugega, ostanejo v njih in ovirajo dotok kisika. Podobno je s primerjavo zdravih jeter z gladko površino in tistih z nagubano hrapavo strukturo, ki jih je napadla ciroza. Na eni od maket je prikazana posledica možganske kapi s črnimi madeži krvi, ki se je razlila v tkivo.
Od kod so telesa? Zdravnik Roy Glover je dolga leta predaval anatomijo na univerzi v Michiganu v ZDA, nato pa se je pridružil ekipi, ki je pripravila razstavo. Pri svojem delu je večkrat ugotavljal, kako malo ljudje v resnici vedo o svojem telesu, čeprav je to edina postojanka, v kateri smo od rojstva do smrti in smo od nje še posebno odvisni. Na predstavitvah mora vedno znova odgovarjati na vprašanja, od kod prihajajo razstavljena telesa ljudi. Pogosto je bilo namreč slišati očitke, da so uporabili telesa kitajskih ilegalnih emigrantov ali telesa duševnih bolnikov iz psihiatričnih ustanov. Glover odgovarja, da so vsa pridobljena zakonito. Podarile so jih različne ustanove, in tudi sam kot zdravnik že zaradi etičnih načel ne bi nikoli sodeloval pri čem spornem.
Radovednost je močnejša od pomislekov. Čeprav je razstava morda koga šokirala ali pretresla, pa je njen namen povsem drugačen. Z njo so avtorji želeli predvsem poučiti gledalce, kako celovito in zapleteno je naše telo. O tem govorijo tudi podatki. V človeškem telesu je na tisoče kilometrov krvnih žil, naše srce pa vsak dan prečrpa za več kot sedem ton krvi. Če bi pljučne mešičke oziroma alveole lahko raztegnili na ravno površino, bi ena sama pljuča zasedla več kot polovico nogometnega igrišča. Podatkov je še veliko, opisi ob maketah pa izčrpni.
Razstavo je od njenega nastanka leta 2004 do danes v večjih 55 mestih po svetu obiskalo že več kot 15 milijonov ljudi vseh starosti, najbolj navdušeni pa so prav otroci. Obiskuje jo veliko šolskih skupin, pri ogledu pa jim na vprašanja odgovarjajo vodiči, v glavnem nadobudni študenti medicine. Trupla bodo v Zagrebu, v galeriji Klovićevi dvori, na ogled do 11. julija.
Preparirana človeška telesa
Razstavo že od nastanka spremljajo vzdevki, kot so šokantno, bizarno, strašljivo, neokusno in celo perverzno. Vsa razstavljena telesa so pač prava, človeška, vendar preparirana in zaščitena pred razkrajanjem in bodo ob primernem ravnanju lahko dočakala tudi do sto let brez velikih sprememb. Pripravili so jih tako, da so iz vseh tkiv človeških teles najprej odstranili vodo, ki jo je za tri četrtine, nadomestili pa so jo z acetonom in nato še s silikonom, ki je strdil in konzerviral tkivo tako rekoč za vedno. Zato so telesa brez vonja in videti kot iz plastike, a še vedno povsem ohranjena v svoji prvotni obliki. Dodani so le nekateri barvni poudarki, saj bi sicer gledalci težko ločili posamezna tkiva. Občutek, da so modeli z razstave nekoč bili enako živahni kot mi, ne traja dolgo. Kdor je vsaj malo radoveden, bo to hitro odmislil, saj ne gre za krvaveče kose mesa, temveč za poučne makete, iz katerih se je mogoče marsikaj naučiti.
