Vajina hči je bila obtožena na prvi stopnji. Pred dobrim letom dni sta ostala brez vnukov. Kako preživljata dneve in noči in kaj vama je pri tem najhujše?
Dunja: Veste, kako živiva? Od dneva do dneva, ko hodiva v pripor na Ig, in od obiska do obiska grobka, ki ni v Sežani, ampak tam na vasi, kjer sta se tako rada igrala. Tam ležita ta ljubljena otročka.
Iztok: Kot da živiva v nekem irealnem svetu, od obiska pri Kristini do obiska groba. Vmes pa je vse nerazumljivo, tuje …
Dunja: Polovica mojega življenja je v grobu, polovica v priporu na Igu.

Kako ste občutili medijski in vsesplošen linč do vas in vaše hčerke in zakaj se niste že prej odzvali?
Iztok: Nekaj časa zaradi globoke prizadetosti po tragičnem dogodku sploh nisva mogla priti k sebi, kaj šele da bi spremljala medije. Od takrat je minilo 15 mesecev in do zdaj nismo nikjer govorili o tem, o naših čustvih, bolečini, našem razmišljanju. Nikjer nismo iskali »medijske resnice«, saj smo domnevali, da se bo poštenost obveščanja ljudi obrnila v pravo smer, v smer resnice. Zato sva bila zelo razočarana nad tem, da so nas vsi že od začetka obsojali. Nihče od ljudi, recimo vaših novinarskih kolegov, se tega problema ni lotil bolj človeško, vsi so naju skupaj z najino Kristino samo obsojali. Stali so pred našimi vrati, naju klicali, pošiljali pisma in k nama pristopali popolnoma brezčutno in nečloveško. Dobila sva ogromno anonimnih pisem, katerih vsebine vam ne bom kazal, saj so taka, da bi človek bruhal, dobivava pa tudi pisma podpore od nama neznanih ljudi. Tudi kolegi, razen dveh zakoncev, in strokovne službe so obmolknili in se odmaknili od nas. Ne mislim, da bi morali v medijih braniti najino Kristino, želela bi samo, da bi kdo stal za pravo resnico. Zdaj razumete, zakaj sva šele zdaj zbrala dovolj moči, da sva se odzvala na vaše vabilo k pogovoru.
Mediji in tudi sodišče so v vaši hčeri prepoznali hladnokrvnost in brezčutnost.
Dunja: Kakšna brezčutnost neki. Ona je strašno prizadeta!
Iztok: To je tak šok, da ga ne more nihče razumeti in bog ne daj kdaj doživeti in preživeti! Kdo lahko sodi o tem, ali je Kristina hladna in brezčutna? Je to kdo, ki je doživel kaj takega? Saj nihče drug ne more vedeti, kaj nosi človek, ki se mu je zgodilo, kar se je Kristini. To je tak nepopisen šok, takšen notranji boj, taka bolečina … Najprej ne verjameš, ker tega ne moreš verjeti, potem iščeš vzroke, se sprašuješ, kdo in zakaj, kako … Mati, ki sta ji ukradena dva majhna otroka in ki ju vidi mrtva na tisti postelji, vsa bleda in pomodrela, tega se ne da opisati. Nobeni materi, tudi ne Kristini, ne moreš tega narediti in jo obsoditi, dokler ni stoodstotno dokazana njena krivda. Ne moreš ji vzeti že mrtvih otrok in ju pokopati brez nje, ki jima je dala življenje in ki je in bo za vedno njuna mama, če nimaš nobenega dokaza proti njej. Tudi če gre za domnevo, domneva je samo domneva!
Kako to mislite, da so otroka pokopali brez vas?
Dunja: Ja, brez nas! Sploh nismo vedeli, da so ju pokopali. Tako rekoč s sodne medicine so ju odpeljali na pogreb, ne da bi bili Kristina in midva sploh o tem obveščeni.
Iztok: Zgodilo se je v soboto zvečer, v nedeljo je bila sodnomedicinska ekspertiza, v ponedeljek so bile ves dan preiskave, od jutra do 23. ure zvečer, v torek zjutraj so otročka pokopali, mi pa smo v torek ob dveh popoldne od sosede po telefonu izvedeli, da je bil pogreb. In Kristina je to izvedela od naju, po telefonu. 
Kristina ves čas trdi, da je nedolžna. Tudi vidva sta prepričana, da vajina hči ni kriva, za kar je obdolžena. Kaj mislita, da se je zgodilo?
Dunja: Trdno sem prepričana, da je bila neka tretja oseba. Jaz sem njena mama, poznam jo. Vem, da tega ne bi mogla narediti. Nikoli v življenju ni bila groba do otrok, tega ne bi mogla narediti.
Iztok: Da bi to naredila, je nemogoče. Pri njej ni bilo nikoli nobenega znamenja sovraštva do otrok, agresije ali naveličanosti. In povem vam, če bi zasledil kakršno koli, celo najmanjšo nevarnost za ta dva otročka, bi bil prvi, ki bi ju poskušal obvarovati in tudi odvzeti lastni hčeri. Meni je neizmerno težko, nama strašno manjkata … Dano jima je bilo življenje in jima je bilo odvzeto, to je nekaj nepojmljivega. Neizmerno ju pogrešam … (solze)
Več v Jani št. 19, 11. maja 2010

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si