GOSTUJOČI KOMENTAR
Dr. Svetlana Slapšak
Težko si predstavljam kaj odvratnejšega od popolnoma nesmiselne discipline (poleg grobe konkurence organizatorjev), ki jo za knjigo rekordov vsako leto pokažejo maturanti. Zdaj upam, da bodo zaradi mačka po razbijanju državnega zbora naredili kakšno hudo diskvalifikacijsko napako ...
V primerjavi s tem se zdijo študentske in srednješolske demonstracije neprimerno bolj simpatične, če sploh ne omenjam tega, da so bolj povezane z realnim življenjem. A predvsem je treba najprej vzpostaviti vrstni red odgovornosti.
1. Voditelji študentskih organizacij se ne morejo v nekem trenutku »odreči« demonstracijam. Odgovorni so za celotno dogajanje: post festum se ni mogoče pogajati. To je del tveganja, ki naj ga denarno plačajo s svojimi sredstvi, politično pa s svojimi karierami v organizacijah. Predlagam, da odstopijo, in to po možnosti – včeraj. Ne morem razumeti, da niso – namesto da so se sramotno odrekli vsakršni odgovornosti – nemudoma pozvali študentov, naj prostovoljno pomagajo pri popravilih na pročelju parlamenta ali vsaj pri zbiranju smeti. Škoda, ki so si jo s tem povzročili v javnem mnenju – nič kaj lepa slika delavcev, ki odpravljajo škodo študentov –, je velika. Če bo to pripomoglo k odstavitvam mladih podjetnih kapitalistov, potem so bile demonstracije tudi koristne.
2. Za razbijaške akcije so najodgovornejše dobro organizirane skupine skrajnežev, ki so se infiltrirale med študente, in to zaradi neprofesionalnih in v glavnem odsotnih notranjih redarjev, torej neprofesionalnosti organizatorjev demonstracij. Prihod mladih iz opozicijskih strank in hujskanje proti referendumu bi se moral pojaviti v parlamentarni razpravi in verjetno tudi v nekaterih drugih vejah oblasti. Kar zadeva naciotroke in navijače, pa bi morala policija, ki jih dobro pozna, delovati selektivno: dovolj so butasti, da se niso preoblekli.
3. Ni boljšega znamenja krize v družbi od brutalizacije, ki vsekakor nosi element posnemanja (prizori iz Grčije, Bangkoka in podobno). Z brezplačnimi prevozi, pijačo in hrano je Milošević dvignil množice in izzval vojno v Jugoslaviji ... Brezposelnost, negotovost, ponižanje revnih, preziranje znanja in komercialni nagon bolonjske reforme so več kot dovolj za stopnjo nasilja, ki smo ga videli: odgovornost vsekakor sega dlje od dijakov in študentov. Mladi, ki vsak petek mešajo pijačo okoli Maxija, so v tej družbi vredni prezira, vendar tudi mnogim od njih ni bilo ponujenega nič boljšega. Če se v družbi več pozornosti namenja golfistom, katerih navadna oprema stane več kot 500 evrov, potem je napad na študente navadno licemerstvo.
4. Posredno izvira nasilje iz tega, da študentje niso navajeni, da bi si javne prireditve spremenili v zabavo. Najboljša možnost so parade ponosa, na katerih v glavnem videvamo manjše število pogumnih predstavnikov elite in aktiviste in ki so, v primerjavi z drugimi množičnimi evropskimi prireditvami, preprosto patetične. Z udeležbami na paradah ponosa bi se študenti naučili poulične umetnosti miroljubnega uživanja. V trenutku, ko so nosilci bakel napadli aktivista, se je začelo novo obdobje, v katerem so odgovorni tudi študentje, ker niso odločno odgovorili neonacistom.
5. Demonstracije so smiselne, kadar se pred njimi zvrsti več resnih študentskih »skupščin« s smelo zamišljenimi temami – nikakor ne le o tistem, kar zadeva neposredne koristi študentov in njihovega vodstva. Še boljši bi bili teoretično in politično ambiciozni (brezplačni?) študentski časopisi. Akcijski štabi bi imeli tako lažje delo s trdno disciplino demonstracij – ki so kljub vsemu skrajno sredstvo. Lahko bi se domislili tudi duhovitejših idej. Spomnimo se, denimo, demonstracij izbrisanih, ki jih je dovolj vsaj za eno slovensko univerzo in ki imajo zelo močne osebne razloge za simbolično razbijanje. Politična neenotnost študentskih »strank« pomeni dodatno težavo, je pa zbiranje glede na medsebojno simpatiziranje koristno, ker vsaj razdeljuje množico. V Parizu med študentskimi demonstracijami ljudem niso priporočali približevanja ulici Arras, kjer je pravna fakulteta, na kateri so prevladovali desničarji in neonacisti: tako se je vsaj vedelo, kje je kdo.
Za ozaveščanje slovenskih državljanov in javnega mnenja, za potrditev, da smo Evropejci, za to, da se prebudimo iz narkoze festivala »kupovanja in zabave«, te demonstracije sploh niso bile tako slabe; končno smo bili po zelo dolgem času evropska novica. A šalo na stran. Splošna izostritev optike bi bila koristna tako za študente kot državljane. Študenti bi morali zahtevati več in resneje. Vsekakor bi morali zahtevati odpravo vseh šolnin, tudi tiste pri doktoratu, ki je po mojem mnenju pravica do izobraževanja evropskega državljana; tako smo si zamislili bolonjsko reformo v Bologni leta 2000. V Evropi ni bilo nikoli kakšnega posebnega navdušenja za študentske akcije, razen v ožjih intelektualnih krogih. Kako se je lahko zgodilo, da v spodobnem delu programa demonstracij niso sodelovali univerzitetni profesorji in šolski učitelji? Pametnejši organizator bi glasbene skupine postavil pred parlament kot miroljubni konec in vrhunec, potem ko bi jih profesorji malo uspavali in usmerili v razmišljanje. Hujskanje večine govornikov je bilo neprilagojeno, saj cilji niso bili ne dobro ne duhovito pa tudi ne natančno opredeljeni: francoski dijaki so demonstrirali tri leta, vse dokler niso izničili zakona, ki jim ni ustrezal. V tem smislu so bile te demonstracije preprosto amaterske. Očitno je bilo pomanjkanje študentskih redarjev, študentskih čistilcev, študentskih komunikatorjev s policijo, študentskih koordinatorjev »zborov«, študentskih prometnikov/usmerjevalcev gibanja demonstrantov. Tisti, ki se radi nagibajo k zgodovinskim vzporednicam, so videli pojav »le petit pavé«, kosa tlakovca, osnovnega predmeta študentskega upora v Parizu ali Beogradu: primerek granitne kocke bi moral končati v Mestnem muzeju.
Ko to pišem, postajam čedalje bolj gluha zaradi piščalk plesalcev četvorke: da, ob demonstracijah je bilo boljše, a daleč od tega, da bi bilo dobro.
Dr. Svetlana Slapšak, redna profesorica, dekanja ISH – Fakultete za podiplomski humanistični študij Ljubljana
Jana št. 21, 25. 5. 2010
Več o študentskih demonstracijah:
