V dneh po tragični smrti makedonskega državljana Ferida Saitija pristojni vztrajno ponavljajo, da je v Sloveniji nujna zdravstvena pomoč dostopna vsem, tudi ljudem brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. A v petek smo se na lastne oči prepričali, da le ni povsem tako. Z 28-letnim Temom Etemajem, brezdomnim odvisnikom od prepovedanih drog, ki ima že dva meseca zamašeno žilo na nogi, vijoličaste otekline, rane pa se mu širijo tudi na drugo nogo, smo se odpravili iskat nujno zdravniško pomoč.
Čeprav ga – razen v sprejemni pisarni zdravstvenega doma na Metelkovi – niso nikjer že na začetku uradno zavrnili, pomoči kljub številnim prošnjam in več kot petim uram čakanja na koncu ni dobil.
Okoli njega so letale muhe. Temo je izjemno lep moški; fant, ob katerem mi zastane dih. A njegova lepota ni razlog, da ljudje v nas buljijo, kot da smo vesoljske prikazni. Njegova oblačila so umazana. Ne bi bila, če bi jih imel kje oprati. Odkar je pred dobrimi tremi leti prišel v zavetišče za brezdomne odvisnike na Vošnjakovi v Ljubljani, lahko tam vsaj prespi. Tako mu ni treba biti več celih 24 ur na cesti. V zavetišču, ki deluje pod okriljem društva Altra, izvajajo t. i. nizkopražni program za odvisnike. Cilj je zmanjševanje škode. Šestnajst postelj je ves čas zasedenih. Uporabnice (večinoma žrtve spolnih zlorab v otroštvu) so v povprečju stare 32, moški (večinoma so v otroštvu zamenjali dve ali tri rejniške družine, potem so jih dali v zavod, tam pa so jih pri osemnajstih postavili na cesto) pa 27 let. »Postelja in kakšna prijazna beseda je vse, kar jim sploh lahko ponudimo. Za nič drugega ni denarja. Vsi jih obsojajo, z njimi se noče ukvarjati nihče. Niti toliko denarja nimamo, da bi jim lahko zagotovili vsaj en obrok hrane, pa čeprav že tako skoraj ne morejo jesti drugega kot čokolešnik,« opisuje brezupen položaj brezdomnih odvisnikov Elvira Delić, socialna delavka v zavetišču, enem redkih, ki odvisnikom sploh daje zatočišče. To še ni vse. »Kot odvisniki v zavetišče za brezdomce ne morejo. Ne morejo si urediti stalnega prebivališča, ker jim na CSD rečejo, naj se prijavijo v kraju, kjer so živeli nazadnje, čeprav v Ljubljani živijo že od mladih let.« Stalno prebivališče je pogoj, da si lahko urediš socialno pomoč, socialna pomoč pa je pogoj, da ti kot občanu plačujejo osnovno zdravstveno zavarovanje. Začarani krog je sklenjen.
Ker pa v Ljubljani deluje ambulanta za ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, sklepam, da lahko odvisniki pomoč poiščejo vsaj tam. A Elvira pravi, da tudi ta ambulanta ni za vse.
Več v Jani, št. 23, 8.6.2010
