Ker smo poleti navadno zasuti z novicami o klopih, letos pa še posebej, smo o teh drobcenih pošastih, ki nam lahko povzročijo toliko težav, podrobno zaslišali dr. Tomija Trilarja, vodjo Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki se je s klopi naključno začel ukvarjati pred približno petnajstimi leti. »Kolegi, ki so se ukvarjali z zoonozami, boleznimi, ki se prenašajo z živali na človeka, so potrebovali nekoga, ki bi znal določati klope. In ker sem se že ukvarjal s paraziti, z bolhami in nekaterimi družinami parazitskih muh, imel pa sem tudi nekaj vzorcev klopov, sem sklenil poskusiti. Hitro pa se je začelo odpirati čedalje več vprašanj. Katere klope imamo v Sloveniji, kateri se prisesajo na človeka in podobno. Pred mano je to delala dr. Danica Tovornik na Inštitutu za varovanje zdravja, ki je v štiridesetih letih ustvarila veliko zbirko. Mi smo našli še tri nove vrste, predvsem ker smo uporabili nove metode zbiranja,« pravi Trilar. »V Sloveniji smo doslej našli šestnajst vrst klopov, verjetno pa bomo še kakšno. Po vsej Sloveniji so razširjeni gozdni, ježev in rovkin klop, druge vrste pa so geografsko omejene ali ekološko specializirane, kot recimo breguljkin klop, ki živi samo v njihovih rovih, ali netopirski klop, ki je prava jamska žival in pravzaprav nikoli ne zapusti jame, razen kadar je prisesan na netopirja in ta zapusti jamo.« Na človeka se od naših vrst prisesa samo gozdni klop, le izjemoma še kaka druga vrsta. »Sicer smo na hlačah že našli tudi nekatere druge vrste, npr. severnega ornamentiranega klopa ali južno ornamentiranega klopa, podatka, da bi se prisesal na človeka, pa nimamo.«
Večinoma na človeku sesa nimfa. Klop ima tri razvojne stopnje in v vsaki se mora napiti krvi, da lahko preide v naslednjo. Tako v vsem svojem življenju sesa samo trikrat. Ko se odrasla samica napije krvi, se skrije v podrast in odloži jajčeca; gozdni klop okoli tristo, rekorder med našimi vrstami, dvogostiteljski klop, pa do 1200. Jajčeca navadno prezimijo, iz njih pa se spomladi izležejo ličinke, ki začnejo iskati gostitelja. Iščejo ga v listnem opadu, na spodnji strani suhih listov, zato ne pridejo do človeka, temveč se prisesajo na voluharice, miši in ptice, ki brskajo po listnem opadu. »V tem času se lahko ličinke tudi okužijo z bakterijo, ki povzroča lymsko boreliozo, z virusom klopnega meningoencefalitisa ali katero drugo zoonozo.« Vsak povzročitelj zoonoze, torej virus ali bakterija, ima svoj rezervoar, v katerem živi. Rezervoar za borelijo so recimo mali sesalci, predvsem miši. Ličinka sesa kri miši od štiri do šest dni, nato se spusti v podrast, tam prebavi hrano in se preobrazi v nimfo. Ta že leze na bilke do višine kolen, zato se izbor njenih gostiteljev občutno poveča. Zdaj ima na voljo zajce, jazbece, pse, jelenjad, srnjad, konje, govedo in seveda človeka. »Kar v 80 odstotkih na človeku sesa nimfa. Ko pride gostitelj mimo, ga zgrabi, najde primerno mesto, zabode rilček, nekaj časa miruje, nato pa izloči slino, v kateri sta nekakšen anestetik in snov proti strjevanju krvi, ter sesa od štiri do sedem dni.« Ko se nasesa, se spet spusti v podrast in se preobrazi v odraslega samca ali samico, ki potem preži na novo žrtev, še nekoliko više, do višine pasu. »Nikakor pa ni res, da skačejo na nas z dreves in grmovja, kot se govori,« se smeji Trilar. Če samec najde samico, še preden je ta našla gostitelja, se nanjo pripne in se začneta pariti; če pride mimo gostitelj, pa se samica nanj prisesa s samcem na sebi. Samec pravzaprav sesa kri le v prvih dveh razvojnih fazah, kot ličinka in nimfa, kot odrasla žival pa ne. Ko oplodi samičko, pogine.
Več v Jani št. 27, 6.7.2010
