Tako se je skupina okoli 40 žensk (plus dva moška, kitarist Robert Slanič in harmonikar Milan Pečenik, ter zgoraj podpisana) v petek, 9. julija, navsezgodaj zjutraj naložila na avtobus in se pesmijo odpravila osvajat nekdanjo prestolnico. Pevke iz Kombinata so tamkajšnje ljudi ganile do solz. Ne le v soboto, ko so nastopile kar na prostem, v samem središču Beograda, temveč tudi večer prej, ko je pesem upora iz njihovih grl zadonela le nekaj metrov stran od tam, kjer je pokopan Josip Broz Tito.
Kombinat v vsako vas! Na pot se odpravimo v petek okoli šestih zjutraj. Potrpljenje Mateje, Maksi, Polone Vide, Mirjane, Reni in Neže, zadolženih, da vse teče kot po maslu, nima meja. Med sabo so tako povezane, da se sporazumevajo skoraj brez besed. Kadar je treba, ena od njih preprosto vzame v svoje roke stvari ali mikrofon. Časa ni veliko, saj je prvi koncert v okviru razstave Ženska stran (ki predstavlja boj za emancipacijo žensk v času AFŽ, na ogled pa bo še do 1. avgusta) napovedan še za isti večer, drugi, na trgu v središču Beograda, pa za soboto opoldne. »Ker s sabo vozimo inštrumente, se lahko zgodi, da se bo na meji kaj zapletlo. Potem bomo morda šle kar naravnost v muzej,« ženskam na uho in srce polaga Maksi (Maksimiljana Ipavec); tista dama v črnem, ki med koncerti poslušalcem vedno znova pojasni zgodovino prav vsake pesmi, ki jo pojejo. Kar ima povedati, pove umirjeno, tehtno in premišljeno. »Ne le, da bi ta ženska v pacifista spremenila še Terminatorja, ampak bi s takim zborom za sabo kaj hitro potegnila tudi množice,« pomislim, ko jo poslušam. A se v še istem hipu zavem, kako neskončno dobro je zanje, da tega doslej ni še nihče ugotovil. Ženske, v povprečju stare okoli 35 let, ki od nekdanje države in njenih zanosnih idej niso odnesle prav veliko, saj je takrat, ko so bile najstnice, nasilno razpadla, namreč samo preprosto pojejo tisto, v kar verjamejo. Pri čemer nimajo prav nikakršnih političnih ali ideološko revolucionarnih namenov.
Za Beograd! Za malce manj prilagodljivo individualistko, kakršna sem, je bila že sama misel, kako naj preživim tri dni s skoraj 40 povsem različnimi, a med sabo tesno povezanimi ženskami, precej strašljiva. Ravno toliko sem jih poznala od prej, da sem vedela, da se z njimi ne gre šaliti! Prva bojazen me preplavi že, ker zamujam na avtobus. A v kombinatni družini ni prostora za očitke. »Nisi edina in nič hudega. Ob tako velikem številu tistih, ki gremo na pot, je bilo jasno, da moramo to vračunati v čas odhoda,« me pomiri Vida (Polona Vida Čeligoj), ki pa me že tik zatem postavi na realna tla. Kot vedno, kadar je treba četico organizacijsko, časovno in prostorsko usmeriti, tudi tik pred odhodom učinkovito uporabi službene izkušnje iz vrtca. »Prtljago tja, sedi sem in gremo!« so besede, ob katerih se celo moji neprilagoditveni nagibi v hipu razblinijo. Le kaj mi sploh preostane drugega, kakor da ubogam? Vsem drugim se pozna, da so reda že vajene. Čeprav je biti v družbi z ženskami, od katerih se nenehno širijo pesem, smeh in iskrive domislice, včasih tako, kakor da bi bil v čebelnjaku, zavlada spoštljiva tišina vselej, kadar katera od njih spregovori. Tako so povezane, da so razvile že kar nekakšno lastno govorico, ki jo pri sebi poimenujem kar kombinatščina. In se zbojim, da jo bom precej težko razumela.
A ker me zares sprejmejo medse, se vseh teh njihovih izvirnih izrazov, »šifer« in zgolj nakazanih ali do polovice izrečenih stavkov kaj kmalu navadim; njihov jezik mi v nekaj urah preide v kri. Tako kot se navadim na kretnje, mimiko in vse tisto neizgovorjeno, s čimer se sporazumevajo. Kmalu spoznam tudi, da mislijo dobesedno, ko pravijo, da si delijo vse. Ne le hrano iz »čudežnega zabojčka«, ki je polnejši, bolj ko ga praznimo, ali denar (nobena ga nima prav veliko, a vedno ga je dovolj za vse) in vse, kar je lepo. Tudi kadar je katera od njih slabe volje, zaskrbljena ali žalostna ali pa jo preprosto piči kakšna muha, to druge sprejmejo s strpnostjo in razumevanjem. Kadar je žalostna, jo potolažijo. Če joče, jo objamejo. Kadar potrebuje tišino in mir, molčijo.
Več v Jani št. 29, 20.7.2010
