»Še pred leti, ko so v oddaji Maria Galuniča zbirali humanitarno pomoč za družine v stiski, sem vedno sodelovala, nikoli pa si nisem mislila, da bom danes jaz tista, ki potrebuje pomoč,« pravi s solzami v očeh. »Vedno sem se borila, sem se že kako znašla, da smo imeli dovolj, danes pa zaradi bolezni ne zmorem več. Najhujše mi je, ker ne morem dovolj dati mlajšemu sinu, starejši namreč že sam skrbi zase. Mlajši pa je odličnjak, letos je dobil ogromno priznanj in je željan znanja. Tako pozitivno gleda na prihodnost in tako moder je za svoja leta, da sem nanj res zelo ponosna.« Ko je pred dnevi dobil 80 evrov občinske nagrade za uspeh na kemijskem tekmovanju, jih je dal njej, da z njimi plača eno od položnic. To, pravi, jo boli bolj kot dejstvo, da je neozdravljivo bolna. »Tega ne prenesem,« se zlomi. »Komaj štirinajst let ima, jaz moram skrbeti zanj!«
 

Začetek stiske
Težave so se začele pred petimi leti. Takrat je najprej umrl njen oče, s katerim sta bila zelo povezana. »Pomenil mi je nekakšno varnost; vedno sem se lahko zanesla nanj in v življenju mi je veliko pomagal, ne da bi mi kar koli očital. Imel je raka na želodcu in v dveh mesecih smo ga izgubili.« Velik stres ob izgubi očeta je verjetno tudi prispeval svoj del k nastanku njene bolezni. »Osem mesecev po očetovi smrti sem opazila občasen dvojni vid in mravljinčenje po levi strani telesa. Dva meseca sem bila na bolniški, da se je stanje popravilo.« Finančno jim je do takrat še kar šlo, otrokoma je lahko dala, kar sta potrebovala, nič jim ni primanjkovalo. Toda potem je šlo moževo podjetje v stečaj in domine so se začele podirati. Pri tem so nastali dolgovi, zaradi katerih se je mož dodatno zadolžil, vmes so bili še ogoljufani, tako da se teh časov ne želi niti spominjati. »To poglavje je za nami,« pravi. Prevzela je del njegovega posojila in si poleg službe priskrbela še dodatno delo. Konec tedna je stregla po lokalih, pomagala ljudem na domu, tako da so shajali. Mož je pristal na zavodu za zaposlovanje in medtem napisal ogromno prošenj za delo v svoji stroki, a dela ni dobil. Nekaj verjetno zaradi starosti, razmišlja sogovornica, malo pa verjetno tudi zato, ker mu je ostalo le 60 odstotkov sluha. Mehanični slušni aparat ga je tako motil, da ga je opustil, za elektronskega, ki stane tisoč evrov, pa nimajo denarja. Tako se je vse do pred dvema letoma sama trudila, da so zmogli plačati položnice in druge življenjske stroške. Potem pa je bolezen z vsemi svojimi simptomi udarila močneje. »Dobila sem novo osebno zdravnico, ki me je poslala na vse potrebne raziskave.« In kmalu je dobila šokantno diagnozo – recidivno-remitentna multipla skleroza.

Več v Jani, št. 29, 20. 7. 2010