Ni bilo v Provansi ali na Hvaru, ampak v vasici Brje pri Korivi na Krasu, ki je kar žarela v modro vijoličasti barvi. Povabili so nas v veliko vrtačo na žetev sivke, ki jo je zasadil domačin Milko Novič, doktor znanosti. Rešiti je hotel družinska polja, ki bi jih sicer preraslo grmovje, in tako je pred šestimi leti zasadil to znano dišavnico, kar je spodbudilo tudi druge Kraševce, da so poskusili z rastlino, ki za Kras doslej ni bila značilna.
Vasica Brje je malce oddaljena od glavne ceste Sežana–Nova Gorica. Vsega skupaj ne šteje več kot trideset prebivalcev, ki živijo v petnajstih hišah, in mnogi so pred šestimi leti, ko je Novič zasadil prvih nekaj sto sadik sivke, prav gotovo dvomeče zrli v polje. Kras je značilen po marsičem, a po sivki gotovo ne. Presenečenje je bilo še toliko večje, ker se je polje s sivko lepo obneslo, ne glede na nekaj prav hladnih zimskih dni (globoko pod temperaturo ledišča). »Ob skoraj vsaki kraški hiši raste kakšen grmiček sivke, to je bilo že eno od znamenj, da bi lahko šlo,« razlaga Novič, kako se je začela razvijati ideja njegovega projekta Sivka na Krasu. Toda ko je to rožico večkrat srečeval na potepih po Hvaru, v Španiji in Franciji se ga takrat ni niti dotaknila, verjetno si ni mislil, da bo nekoč postala tako pomemben del njegovega življenja. Usoden je bil njegov enoletni službeni obisk Tasmanije. Kot znanstvenik (je namreč doktor kemije), je tamkaj v miru razvijal in razvil svojo teorijo ionske izključitvene kromatografije, vmes pa imel dovolj časa za raziskovanje otoka. Tako ga je pot zanesla na Bridestowe Estate (http://www.bridestowelavender.com.au/), največjo farmo sivke na južni polobli. Tasmanija leži na približno isti geografski širini na južni polobli kot Slovenija na severni. Tudi padavinski režim na vzhodu države Tasmanije je podoben, le poletja so tam krajša in v povprečju hladnejša. Vse to so bili vzvodi, zaradi katerih je bilo njegovo zanimanje za tasmanski nasad sivke toliko večje. »Kar nekaj dni sem taval po nasadih v času žetve, užival v cvetju in vonju ter sklenil, da bom tudi sam poskusil z gojenjem sivke na Krasu. Ta sklep je bil med drugim eden tistih usodnih, zaradi katerega sem se vrnil v Evropo,« pravi.
Vrtača polna sivke
Vrtača, v kateri sta zdaj dve polji sivke, je last njegove družine. Nekdaj so v njej gojili krompir, koruzo, vinsko trto in druge poljščine, potem pa so se on in njegove sestre razkropili po svetu in vse skupaj je začelo propadati. Po mamini smrti so se odločili kljub vsemu nekaj s to zemljo napraviti. Niso je hoteli prodati, temveč na njej zasaditi rastline, ki bodo lepe, nezahtevne in jih ne bo treba škropiti. »Sem namreč zelo občutljiv za te zadeve.« Kocke so se začele zlagati. Na koseški tržnici je po naključju naletel na vrtnarja iz Pirnič, ki ga je poučil o gojenju sivke in pri katerem je kupil prve sadike. Najprej je zasadil spodnje polje, lani pa še večje zgornje, tako da se v vrtači na pol hektara zemlje danes bohoti okoli 6000 sadik.
Več v Jani, št. 29, 20. 7. 2010
