Neskončno sem se veselila letošnjega potovanja v Indijo. Po šestih letih, odkar sem bila tam nazadnje, sem sklenila, da obiščem prijatelje, družino Tsering, ki živi (skoraj) dobesedno na koncu sveta. V neposredni bližini mesta Leh v pokrajini Ladakh, ki je bila še pred nekaj leti popolnoma nedostopna za turiste in je – z izjemo nekaj poletnih mesecev v letu –zaradi geografske lege in snega večino časa povsem odrezana od sveta. A grozljivo monsunsko neurje mi je krepko prekrižalo načrte. Pretekli petek se je razdivjalo po pokrajini, kjer nikoli ne dežuje. Skoraj do tal je porušilo Leh in okolico ter terjalo skoraj 200 življenj. Idilično pokrajino na puščavski planoti na vrhu sveta je prizadela nepredstavljiva katastrofa.
Odrezani. »Si slišala, kaj se dogaja v Ladakhu?« je bolj tako, mimogrede vprašal prijatelj, ki me je poklical v soboto, da bi se poslovil. »Ne!« sem odvrnila, prepričana, da se v mirnem in odmaknjenem Ladakhu pač ne more zgoditi nič nepredvidljivega. Pol ure pozneje, ko pobrskam po spletu, le s težavo (Ladakh pač nikogar ne zanima) najdem informacije, ki me v trenutku pribijejo ob tla. Fotografije opustošenja po petkovem neurju so grozljive. Okoli 170 ljudi je mrtvih, okoli 600, med njimi številne turiste, ki v poletnih mesecih množično hodijo tja na treking, še pogrešajo. Meteorne vode so Leh in dve okoliški vasi zravnale skoraj do tal. Edini cesti do tja (ena od njiju vodi čez Kašmir, kjer so prav zdaj najhujši nemiri v zadnjih dvajsetih letih) je odneslo in pokrajina je popolnoma odrezana od sveta. Tudi letališče je skoraj uničeno in letala tja vse do nedelje ne letijo. V zadnjem trenutku odpovem karto za Leh. V Delhi se v nedeljo odpravim z ogromnim cmokom v grlu. Darila za prijatelje v zadnjem trenutku vzamem iz nahrbtnika in jih pustim doma. V ponedeljek, ko pristajamo v Indiji, še ne vem niti tega, ali so katastrofo sploh preživeli.
Katastrofa. V Indiji so monsunskih katastrof vajeni in zaradi njih samo v Mumbaju (nekdanjem Bombaju) vsako leto umre vsaj sto ljudi (to uradno število je navadno treba podvojiti ali potrojiti, saj ogromno Indijcev sploh nima osebnih dokumentov), kar nikogar več posebno ne pretrese. Podobno kot smrt je tudi monsun tukaj pač normalen in nujen del življenja. A v ponedeljek v Delhiju ni bilo prav nikogar, ki ne bi vedel, kaj se je zgodilo na tej idilični strehi Indije, ki jo imenujejo tudi Mali Tibet (ne brez razloga). V Indiji v preteklih dneh ni bilo nikogar, ki ne bi razumel, zakaj je to, da je narava tokrat pustošila prav po osamljenem Ladakhu, še toliko hujša katastrofa.
Kajti ne le, da je Ladakh zaradi geografske lege (do tja vodi ena najvišje ležečih cest za motorni promet na svetu, ki je prehodna le nekaj mesecev na leto) skoraj popolnoma odrezan od sveta, temveč ima poseben položaj tudi zato, ker leži na občutljivem obmejnem območju med Pakistanom in nemirnim Kašmirjem ter Tibetom (oziroma zdaj Kitajsko). A ljudje v tej pokrajini so nekaj posebnega. Ladakh je bil tisočletja dolgo samostojna budistična kraljevina, ki mu je kraljeva družina vladala kar 39 generacij.
Jana, št. 33, 17. 8. 2010
