V viškem gasilskem domu se v torek dopoldne življenje po katastrofalnem koncu tedna nikakor še ni umirilo. Fantje in možje so se zbirali, da bi pregledali in očistili opremo. Posledice več kot tridnevnega dela so bile očitne: škornji premočeni, delovne obleke blatne, cevi je bilo treba pomiti, sortirati opremo … Zaslišal se  je poziv za črpanje vode iz ene od bližnjih kleti. Ne, ni bilo še konec.

Pomagati sočloveku v nesreči je za slovenske prostovoljne gasilce glavno vodilo in zato ne bi smeli biti presenečeni, da je član PGD Vič prekinil dopust na Krku in prišel pomagat tovarišem. Javljali so se člani, ki v zadnjih letih niso tako dejavni, vendar so želeli pomagati in so bili na nogah neprekinjeno več kot 24 ur, v ponedeljek pa jih je čakala redna služba. »Ne, ne grem spat – tukaj sem zato, da pomagam,« je odgovoril eden, ko so ga prijatelji nagovarjali, naj si le gre za kakšno uro odpočit. 
Kaj žene te fante in može v gasilstvo? »Gasilec sem že od 6 leta, oče je gasilec, prav tako brat. Posrka te. Enostavno, kadar gremo na intervencijo, si nekako napolnjen – prideš, pomagaš, rešuješ, delaš to, za kar si usposobljen, in na koncu slišiš zahvalo. Tisti preprosti hvala, ki ti ga izreče človek na koncu, ko si mu pomagal, te napolni in ti daje voljo do dela,« je povedal Mario Domjanič.
Prav njegov brat Nino, ki je bil na dan pogovora službeno odsoten, je sodeloval pri reševanju utapljajočega se mlajšega moškega v eni od viških kleti, kamor je očitno šel reševat premoženje, a se je ujel v past. »Tja smo krenili s kombijem in cisterno, naš gasilec je skočil v vodo in poskušal odpreti vrata v klet, vendar je bil nemočen. Tudi ko se je pridružilo še šest dodatnih parov (gasilskih) rok, se vrat ni dalo odpreti. Nekdo od civilistov se je spomnil na dvigalko za avto, z njo so naposled le odprli vrata in zadnji čas rešili utapljajočega, ki je bil že pod vodo. K sreči mu je soseda, mlada medicinska sestra, še prej v klet potisnila cev od sesalnika, da je lahko nekako dihal.«

Bo gasilcev vedno manj? Čeprav se je ob tej povodnji slišala marsikatera ostra na račun gasilcev, se ob takih nesrečah izkaže, da so slovenski prostovoljni gasilci pravzaprav edini, na katere se lahko v resnici zanesemo. »Jezo ljudi razumem, saj bi bil tudi sam jezen na gasilce, ki bi jih videl na cesti, moja klet pa bila polna vode! Ampak črpanje vode iz kleti, ko pa je zunaj enak nivo vode, je Sizifovo delo – tega pač nekateri niso razumeli. Prepričan sem, da so v nedeljo že spremenili mnenje, ko so nas videli v akciji: 50 gasilcev s 14 vozili in približno 20 motornimi črpalkami – tako smo do poznega večera izčrpali vodo v viškem naselju. Pri tem so nam nesebično pomagali gasilci iz Gorenjske, kar 30 samo iz Radovljice!« je bil  ponosen na solidarnost med vsemi slovenskimi prostovoljnimi gasilci Domjanič.

Več v Jani, št. 39, 28. 9. 2010