»Na ta poseg sem šel z mislijo, da bi mogoče lahko napredovanje multiple skleroze (MS) ustavili. Če bi se mi stanje še kaj izboljšalo, bi bil to čudež. In čudeži se dogajajo,« nam je napisal 54-letni Rafko Ivančič, ki so mu strokovnjaki iz MC Medicorja sredi julija letos razširili zožene vratne vene. To je poseg, ki za bolnike z MS pomeni novo upanje, stroka pa se je razdelila.
Veliko nevrologov namreč dvomi o dolgoročni uspešnosti teh posegov in meni, da bi morali počakati na izsledke kakšne večje in dolgotrajnejše raziskave. Želje bolnikov so povsem drugačne. Ker upajo, da bi poseg lahko ustavil njihovo bolezen, hočejo, da se to zgodi čim prej, ne pa da čakajo še leta, ko bi bolezen seveda napredovala. Prof. dr. Paolo Zamboni iz Ferrare se je raziskovanju MS posvetil, ko je za njo zbolela njegova žena. Ni se hotel kar sprijazniti, da bo pešala vsakič malo bolj in vsakič na drugem področju, ki ga vnaprej ne zna nihče napovedati. Odkril je, da ima veliko bolnikov z MS zožene vratne vene, se pravi tiste žile, po katerih odteka kri z izdihanim zrakom in odpadnimi snovmi iz možganov v spodnji del telesa, da se od tam izloči. Zaradi tega so možgani tudi precej slabše prekrvljeni, ker venozna kri v njih zastaja, po drugi strani pa se začnejo v možganih kopičiti odpadne snovi, povedano poenostavljeno. Ali drugače: MS naj bi bila zgolj posledica zoženih vratnih ven. Prof. Zamboni je svoji ženi s pomočjo kolegov s posebnim posegom z balonom razširil zožene vratne vene in stanje se ji je precej izboljšalo.
Bolniki nočejo čakati!
Novica se je hitro razširila. Medtem ko je stroka ostala zadržana, so bolniki planili po novem upanju. To posebej velja za tiste, ki jim bolezen že povzroča obilico težav. Mnogi so že mladi priklenjeni na invalidski voziček, »srečnejši« od njih si pri hoji pomagajo z berglami ali pa so brez njih in poskušajo prikriti, kako eno ali obe nogi bolj vlečejo za sabo, kot da bi delali korake. Bolniki z MS, ki hitro napreduje (MS ima več oblik, vendar je večinoma hitro napredujoča), prepričujejo zdravnike, da bi kljub vsemu poskusili, da ne bodo čakali na rezultate raziskav. Časa namreč nimajo. Pomoč bi radi izkoristili, dokler lahko še dokaj normalno živijo. To ne velja zgolj za bolnike v tujini, ampak tudi za naše, ki so pisali pisma na vse mogoče naslove in tudi zbirali podpise ljudi, ki podpirajo njihovo prizadevanje.
Več v Jani, št. 42, 19. 10. 2010
