Ste prva pomoč za obupane starše po vsej Evropi, ki se obračajo na vas, če ne prej, ko njihovi otroci pridejo v puberteto. V čem je bistvo vaše metode?
Bistveno je, da otroka spoštujemo, saj bo samo tako spoštoval samega sebe. Bolj kot se otrok spoštuje in verjame vase, manjša je verjetnost, da bo nesrečen. Najpomembnejše vprašanje pri tem ni, ali nas ima otrok rad, kajti zagotovo nas ima, ampak ali ima dovolj rad sam sebe, da bo srečen. Zato z delanjem napak ne moremo izgubiti ljubezni svojih otrok. Predvsem pa tako kot otroku ne smemo zbujati občutka krivde, tudi sami sebe ne smemo kriviti za svoje napake, kajti krivda je negativno in onesrečujoče čustvo, ki nikamor ne vodi in nikomur ne pomaga.
Ali lahko rečete, da imamo povsod po svetu starši najstnikov podobne težave?
Razlike so, a bistvo je zelo podobno. Glavna težava je, da otroke vzgajamo po starih metodah, ki so se izkazale za neuspešne. Odrasli si preveč želijo, da bi njihovi otroci sledili njihovim ciljem, namesto da bi jih podpirali na njihovi lastni poti odraščanja. Vzgoja otrok v preteklosti je bila popolna katastrofa in nobenega razloga ni, da bi se vračali oziroma uporabljali stare metode. Sami smo bili deležni avtoritarne vzgoje in zato smo bili zelo mirni, tihi, ubogljivi ter predvsem pridni otroci. Pa hočemo, da bodo naši otroci tudi taki? Ne, a problem nastane takrat, ko ugotovimo, da sploh ne vemo, kako naj ravnamo, saj v našem sodobnem svetu ni tradicije, da bi do otrok in do partnerja gojili enakovreden ter spoštljiv odnos.
Se vam ne zdi, da ta sodobnejši odnos vodi tudi v egocentrizem, pretiran individualizem in tekmovalnost?
Ta trenutek vidim ogromno mladih, ki so nemočni in nimajo možnosti, da bi razvili svojo kompetenco, kot temu pravimo, to pomeni, da ne morejo razviti sposobnosti prevzemanja odgovornosti zase. To so otroci staršev, ki jim jaz pravim novi romantiki, saj si želijo za otroke ustvariti raj na zemlji. Gre za umetno ustvarjeni »rožnati« raj, kjer vsi živijo v harmoniji, vendar pa se razblini, takoj ko stopimo iz njega. Ko otroci odrastejo in zapustijo družino, imajo zaradi tega hude probleme.
Kakšne probleme imajo ti otroci?
Ne vedo, kako upravljati s čustvi, in ne vedo, kako se vesti v resničnem svetu. Drugi ljudje se namreč do njih vedejo drugače, kot so se njihovi starši. Vsaka generacija sanja, da bo naredila svojemu otroku boljše življenje, kot ga je imela sama. Žal to največkrat pomeni materialno boljše. Veliko delam s starši v Sloveniji in tudi na Hrvaškem, in čeprav mi tega ne priznajo, lahko rečem, da jih veliko čuti, da so bili prikrajšani za materialne dobrine, zato se sedaj trudijo, da bi svoje otroke oskrbeli z vsem mogočim. In tu delajo zelo veliko napako. Ti otroci so na najboljši poti, da postanejo egocentrični, egocentrični ljudje pa so vedno nesrečni.
A kje in kdo zna postaviti mejo, kdaj je dovolj oziroma preveč in česa ne potrebujejo?
Tega se ne da nikjer naučiti, lahko se samo zamislimo in poskušamo ugotoviti, kaj otrok res potrebuje in česa ne. Pri tem se moramo zavedati, da gre za kupovanje otrokove ljubezni, in ta ljubezen je slaba, zgolj materialna, otroka pušča hladnega ter osamljenega. Kopičenje stvari samo zapolnjuje čustveno praznino, ki se s tem samo še povečuje. Pri nas v Skandinaviji, kjer so bili starši v preteklosti zelo zaposleni, se sedaj kaže trend, da otroku posvečamo več časa in namenjamo manj denarja. So bile pa tudi zelo tragične zgodbe, ko so očetje v prvem letu krize naredili samomor, saj so bili prepričani, da so bili denar in materialne dobrine najvišja vrednota, ki so jo imeli na tem svetu, in da bodo sedaj njihovi otroci nesrečni, ker jim tega luksuza ne bodo več mogli omogočiti.
Več v Jani št. 44, 2. 11. 2010
Tekst: TINA HORVAT, foto: JAKA KOREN
