»Bodi pošten, poslušaj ljudi, pomagaj jim!« Bogata dediščina, ki jo je Dušan Papež dobil od svojih staršev v ranem otroštvu, je v njem ostala do danes. Športnik, ki je rad igral na kitaro, in dober učenec se je odločil za poklic avtoličarja. »Vsi okoli mene so bili mehaniki, kleparji, pa sem rekel, da bom delal nekaj drugega.« S pridnim počitniškim delom si je kupil motor, si kot vajenec s prvim denarjem kupil »špohtl« in se zaposlil. »Pa ne pozabi, da se je treba prilagajati!« so mu v ušesih zvenele besede očeta tudi takrat, ko je prišel iz vojske, spoznal bodočo ženo ter se priženil h knjižničarki in učiteljici slovenščine, k svoji Miri, v Kamnik. Skupaj sta zmogla male in velike čudeže življenja.
Prva preizkušnja. Človek bi skorajda lahko rekel, da mu je življenje teklo ustaljeno in predvidljivo: leto po poroki se je rodila hči Nina, deset let kasneje Špela, vmes pa je Dušan odprl lastno obratovalnico v tastovi garaži. Z Miri, ki je bila zidarjeva hči in je pomagala še v visoki nosečnosti, sta si vse prigarala z lastnimi rokami, bila ves čas brez denarja, a ker sta bila pridna, je posel počasi začel cveteti. »Nikogar nisem poznal v Kamniku, a ljudje so mi začeli zaupati, ker sem delal pošteno.« Glas se je širil, tudi o tem, da pomaga ljudem v stiski: znancu z dvema odraščajočima dekletoma, ki je ostal brez dela, je posodil zadnji denar. »Ker je bil pošten: vrnil mi je prvi obrok, preostalega denarja nisem nikoli hotel, toda res sem vesel: postavil se je na noge, hčerki sta doštudirali, kupil si je hišo – to mi veliko pomeni!« Vedno je bilo tako, da sta pomagala. »Za naju se je nekako izšlo: bo že kako, sem vedno rekel, saj bomo delali in zaslužili!« In je, kajti bil je zelo napreden in iznajdljiv v svoji stroki. A ne, ni šlo gladko in samoumevno, do spoznanj so ga pripeljale grenke izkušnje. Tudi alkohol. Ne vsak dan in zelo pogosto, a vendar tolikokrat, da je njegovo Miri pred sedemnajstimi leti kar skrbelo. »Žena se je sekirala: ko sem dovolj dozorel, sem šel na Poljanski nasip, ostal notri mesec dni, nato sva hodila v skupino, ki jo priporočava vsakemu paru: to je bilo pravzaprav zdravljenje partnerskega odnosa.« Uspešno, Miri je na pogovore hodila celo pol leta dlje kot Dušan, ki je seveda nehal piti, družina pa je postavila trdnejše temelje. »A še bolj vesel sem, da sva veliko družinam pomagala, da so se rešile alkohola. In ja, to zapišite, da bo pomagalo še komu: ni me sram, tudi to sem bil jaz!«
Večna ljubezen. Velik del Dušana pa so tudi gore. Ženo, ki je bila hud astmatik, je prepričal, da ji bo neokrnjena narava gora pomagala. »Začela je hoditi z menoj, a šlo je bolj počasi: ko sem se sam vračal, je bila ona na polovici poti,« se spominja ženinih prvih pohodov v hribe. »Zdaj je drugače, prehiti me in jaz zaostajam,« se smeje Dušan, »astmo si je pozdravila! Zdaj greva večkrat na Košutno, ko cveti ruševje; tam je raj za dihala! Tako si polniva baterije.« Pred devetimi leti je ustanovil tudi Klub gorskih tekačev Papež – tega je pravzaprav kriv prvi delavec, ki ga je Dušan vzel v službo. »Dare Božič, ki se je družil tudi s Tomažem Humarjem, me je namreč prosil za izredni neplačani dopust zaradi plezanja v Peruju. Kaj, sem rekel, za tako neumnost bom dva meseca brez odličnega delavca? A me je pregovoril: ko se je vrnil, sem šel z njim na Grintovec (2558 m višine) in mu rekel, da dam tistemu, ki priteče na Grintovec, tisoč mark.« Beseda je dala besedo, takoj sta se zmenila in rodil se je eden izmed najzahtevnejših ekstremnih gorskih tekov v Sloveniji in svetu – tek na 2558 m visoki Grintovec, ki je v okviru AZS uvrščen v Pokal Slovenije v gorskih tekih in šteje za državno prvenstvo navkreber. Prihodnje leto bo deseta obletnica kluba in Dušanova Miri bo s prijatelji, ki pomagajo pri organizaciji, zagotovo spet spekla slastne jabolčne zavitke, »da jih malo pocrkljam.« Dušan Papež kljub Pokalu Slovenije še vedno drži besedo: prvemu, ki priteče na Grintovec, podari tisoč evrov. Z ženo je medtem navdušeno prehodil veliko slovenskih gora, osvojila sta Mont Blanc, najvišjo goro Evrope, ter nekaj vrhov v Dolomitih. A življenje ga je prisililo k počitku: zbolel je za rakom.
Več v Jani št. 45
Tekst: Miša čermak, foto: Lana Štrtak
