Bajnof stoji ob vznožju Trške gore, na kraju, ki je bil kot gospodarska posest stiških menihov prvič omenjen v 12. stoletju. Klet, v kateri se bohotijo sodi z uradno najboljšim cvičkom na svetu, je bila nekoč hlev. Štala po dolenjsko.
Dobro jim gre, potem ko je bil njihov cviček na tradicionalni cvičkariji med 256 vzorci izbran za najboljšega, se jim je prodaja dvignila za kakšnih deset odstotkov, je zadovoljno, a brez velike evforije povedal Marko. Krone, ki mu kot kralju pripada do prihodnjega ocenjevanja, si pred tem ni nadel, zato pa je natočil kozarec tekočega prvaka. Res kraljevska kapljica, verjemite.
Mar na Dolenjskem opolnoči še bijejo cerkveni zvonovi? Cvičku je ugled zrasel v zadnjih dvajsetih letih. Šale o tem, da na Dolenjskem opolnoči pojejo petelini, zato da se Dolenjec obrne na drugo stran, sicer bi mu cvičkova kislina prežrla želodec, pa so še žive. A cviček v resnici že dolgo ni več dolenjska kislica, temveč čisto zaresno vino. Če je seveda narejen tako, kot je treba. In zloglasne šmarnice zagotovo ni v njem.
»Leta 2000 je bil sprejet pravilnik o cvičku PTP, to je priznano tradicionalno poimenovanje, se pravi, da se ga prideluje po tradicionalnih postopkih,« nam je pojasnil Marko. Natančno je določena meja kisline, to je od 6 do 9,5, alkohola pa ima lahko od 8,5 do največ 10. Cvelbarjev lanski zmagovalni cviček je bil »nabildan«, je rekel Marko. 6,1 kisline in 10 odstotkov alkohola.
Cviček seveda ni sorta trte, ampak predpisana mešanica. V Cvelbarjevem »nabildancu« je 8 odstotkov modre frankinje, 32 odstotkov dolenjskega belega in 70 odstotkov žametne črnine. Toliko da veste, kaj cviček sploh je.
Je vino, ki se ne more starati. Pa ne le zato, ker se ga pred novo letino že popije, ampak ker je to enoletno vino. Avgusta mu namreč začne padati kakovost, ampak letnik 2009 je bilo tako izjemno dober , da je »naš cviček danes boljši kot včeraj«, je rekel Marko. »Jaz pravim, da bo pridobival kakovost še do cvetenja naslednjih češenj, torej do konca maja prihodnje leto,« je bil slikovit z opisom. Ampak hudič je v tem, da ga bo dotlej že zdavnaj zmanjkalo. »Lanska letina je tako rekoč prodana. Decembra bomo zamenjali letnik.« Pridelali so 50 tisoč litrov kralja, preostalega pa še 100 tisoč litrov. Cvelbarjevi so s še devetimi vinogradniki s tega območja ustanovili konzorcij. Sodelujejo, na trgu pa tudi tekmujejo. Konzorcij skupaj pridela dobra dva milijona litrov cvička, drugi proizvajalci dodajo še kakšnih deset milijonov. Z dvanajstimi milijoni litrov je cviček seveda količinski rekorder. Pravi pop zvezdnik med slovenskimi vini, ki tako mehko teče po slovenskih grlih … Pa naj bo na vaških veselicah ali elitnih dogodkih. Pravzaprav je zdrav, jutranjega mačka menda ne povzroča in najbrž zato nekateri trdijo, da bi ga morali prodajati kar v lekarnah. Na Dunaju so ga pred davnimi časi, pred prvim svetovnim spopadom, menda res prodajali kar v pipetah.
Cviček je vino s tradicijo. To Cvelbarjevi zvesto spoštujejo. Sorte grozdja, ki jih uporabijo za svojo zdaj celo okronano kapljico, rastejo izključno na dolenjskih gričih. Marko upa, da zaradi krize ponekod trte ne bo zamenjalo grmovje.
Cvelbarjevim za zdaj kaže kar dobro. Delajo s srcem in trdo. Vinogradništvo ni prav lahka panoga. Marsikaj gre lahko zaradi muhaste narave narobe že v vinogradu. Letos, na primer, bo cvička veliko, ne bo pa vrhunski. Je bilo preveč dežja, ko je grozdje zorelo. Zato je treba s pravilnimi postopki iz njega izvleči največ, kar se da. Cvelbarjevi imajo poleg cvička seveda druge vinske adute. Eden takšnih bi lahko bila tudi modra frankinja. Izjemna, ampak zahtevna sorta. »Če bi bila to francoska sorta, bi jo poznal ves svet,« je bil znova slikovit Marko.
Še malo smo pomodrovali ob vznožju Trške gore, ki je svoje vinograde vztrajno skrivala v megli in oblakih. Tudi vinograd Lojzeta Slaka. Prav dober pogled v dolino se zaradi megle ni ponujal niti z dvorišča znamenitega Krkinega hrama. Tam so se in se še vedno delajo dolenjski pa tudi drugi posli ter tu in tam tudi politika. Navadno se pije Cvelbarjev cviček.
Naslednja postaja našega cvičkovega potovanja je bila Raka. Tam so pred časom odprli Cvičkov hram, ki se ponaša tudi z nazivom ambasada cvička. Prostor za druženje in hkrati muzej, opremljen s predmeti, pobranimi z zaprašenih podstrešij, ki se klanjajo vinogradniški in zidaniški tradiciji. V družbi Ivana Vizlarja, predsednika društva vinogradnikov z Rake, smo se sprehodili skozi zgodovino vinogradništva na raških gričih. Ponosni so na svojo tradicijo in tudi zidaniški turizem, ki se počasi razvija v teh krajih, podpirajo. No, zidanic je na Dolenjskem vsekakor veliko, ampak za turizem bo treba še marsikaj postoriti. Tudi zgladiti kakšen lokalni spor, kdo se je zidaniškega turizma sploh spomnil. Ampak politiko sva tokrat z Ivanom raje pustila pri miru.
Raški griči so vinogradniško samozavestni kraji. Navsezadnje ima Raka z zgolj 2000 prebivalci, če verjamete ali ne, kar 302 vinogradnika. Cvičkov hram, ki mu je etnološki blagoslov dal tudi Janez Bogataj, so zgradili v dobrih dveh letih. Eni so prispevali les, drugi so gradili, tretji pili, ženske so pa kuhale.
Po dolenjskih gričih se pije in poje. Vsekakor vas tam, v ambasadi cvička, čaka veliko prijaznosti. Samo pravočasno jih pokličite in rezervirajte. Na eni od sten Cvičkovega hrama visi tudi seznam dosedanjih slovesno razglašenih ambasadorjev cvička. Prvi je bil sloviti direktor Krke Miloš Kovačič, zadnji pa je pesnik Tone Pavček. S cvičkom in mehkobo dolenjskih vinorodnih gričev je pač od zmeraj povezana tudi poezija in zato smo se od Cvičkovega hrama poslovili z  darilom, zgoščenko, ki so jo posneli postavni Fantje z raških gričev. Tudi znana En hribček bom kupil je na njej, seveda.
Raziskovanja pokrajinsko in človeško mehke cvičkove dežele se lahko lotite po različnih poteh. Prepustite se občutku in sledite kažipotom, ki vas tako rekoč na vsakem križišču vabijo na vinske ceste. Le za odprte gostilne in vinske kleti se pozanimajte že doma, da ne boste končali pri sendviču z bencinskega servisa.
Nam tistega dne vreme zares ni bilo naklonjeno. Zato smo potep zamenjali z najkrajšo potjo do tako rekoč svetega kraja, če gre verjeti izročilu, od kod prihaja najboljši cviček – do Gadove peči. Grič, prekrit z vinogradi, ki jim pretežni del dneva sonce bogato streže s svojimi žarki in plemeniti grozdje. Kako žlahtno bo letos vino, se bo množično začelo okušati na martinovo, v vinske kleti pa se bo izplačalo zaiti tudi pozneje.
Pot do Gadove peči se praviloma začne v Podbočju. Nasvet izkušenih je, da se morate vsekakor ustaviti v tamkajšnji gostilni, ki stoji nasproti cerkve. Morda ima tudi zato ugled tako rekoč blagoslovljenega kraja. Rezervacije so, sploh ob koncu tedna, nujne. Njihova najboljša reklama je tista, ki gre od ust do ust, nam je povedal lastnik Uroš Kerin. Tistih ust, ki se vedno znova vračajo po okuse, ki jim tam ponujajo. Raj za mesojedce, seveda, ampak tudi domače postrvi so okusne in poskrbljeno je tudi za vegetarijance. Ob krožniku svežih klobas in praženega zelja pa vam ne uide niti kakšen verz. Uroš namreč obvlada tudi to. Naj ti sonce sreče nikoli ne zaide, ga je bilo slišati, ko je postregel gostu za sosednjo mizo, na kateri je seveda stal liter cvička z Gadove peči.