Njegove besede pravzaprav najbolje povzemajo, kaj je zaznamovalo tisti konec tedna na naših cestah. Ne neodgovorni DARS, ne premalo vestna policija, ne meteorologi, ki so vremensko dogajanje napovedali skoraj do minute natančno, ampak vozniki sami. Predvsem zaradi slabe opreme, zimske pnevmatike so pač drage, kar pa je izjemno neodgovoren izgovor, neupoštevanja zares slabih voznih razmer, neznanja pa tudi zaradi objestnosti in agresivnosti.
So bili res krivi zgolj tujci? Marsikdo, ki je tisti petek moral na cesto, se je lahko na lastni koži znova prepričal, da Slovenci nismo po krivici znani kot nevarni vozniki. Izjava prometnega ministra Patricka Vlačiča, da so se po njegovih izkušnjah vozniki s slovenskimi registrskimi tablicami na cesti vedli bolje kot tujci, je za politika na tako odgovornem položaju preveč površna, če ne tudi neodgovorna.
Tisti petek sem se iz Ljubljane proti Novemu mestu odpravila nekaj po 20. uri. Z avtom, opremljenim z zimskimi pnevmatikami, in izkušnjami, ki jih človeku da tečaj varne vožnje na poligonu AMZS na Vranskem.
Dotlej so poročali o 64 prometnih nesrečah po vsej Sloveniji, o množici zdrsov, trkov, zastojih zaradi tovornjakov, ki zaradi povsem obrabljenih pnevmatik niso zmogli premagati niti najmanjših vzponov. Sneženje je bilo močno, temperature nizke, ponekod je vse skupaj ovirala tudi megla. Vse najhujše, s čimer ti na cesti lahko postreže zima.
Res je, med avti, s katerimi smo bili na dolenjski avtocesti, je bilo največ tujih registracij To je pač značilnost že tako ali tako napornih petkovih popoldnevov in večerov na dolenjski avtocesti, ki vodi proti balkanskemu jugu. Toda ko sem se po zasneženem vozišču med močnim sneženjem po polžje premikala proti cilju, tja sem prispela po slabih treh urah utrudljive in zares nevarne vožnje, so me kot po tekočem traku poleg podivjanega bosanskega kamiona z napisom Boban trans prehitevali tovornjaki in avtobusi s slovenskimi registracijami, celo cisterna je bila med njimi. Pa seveda številni osebni avtomobili, in to ne le najmočnejši in najboljši, ampak tudi skorajda razpadajoče kripe ter poceni in krhki avti najnižjega cenovnega razreda z otroki na zadnjem sedežu.
Vmes je bilo dovolj časa, da sem poslušala javljanja iz drugih delov Slovenije. Nemogoče, proti Kopru se vozimo že šest ur, nikamor se ne premaknemo, pa še plugov ni nikjer, so se oglašali besni poslušalci in poslušalke. Besni na koga? Na sneg, ki v teh krajih v tem času pogosto zapade že od pamtiveka; na delavce, ki so v svojih plužnih vozilih ždeli v istih zastojih kot nejevoljni davkoplačevalci; na policiste, ki so se morali ukvarjati s številno zvito pločevino, izločanjem tovornjakov z neprimerno opremo, ki jih zaradi velikega števila tako ali tako niso imeli več kam dati?
Treba bi bilo izločiti vse, ki nimajo zimske opreme, pa bi bilo vse v redu, je bentila ena od tistih, ki so stali v zastoju na primorski avtocesti. In kako naj bi to v snežnem metežu, burji in temi policisti počeli, ne da bi s tem povzročili še daljših zastojev?
Višanje glob ni edina rešitev. Prav na primorski avtocesti, kjer je bil prometni kolaps tisti dan najhujši, so štirje arogantneži dokazali, kako brezmejna je človeška neumnost. Njihova vožnja v napačno smer ni bila napaka, temveč zavestna odločitev. Občutek nedotakljivosti, vzvišenost, neumnost? Policisti so jih ustavili in oglobili. Nič več kot 260 evrov. Zgolj deset evrov manj vas stane nekoliko prekoračeno hitrost pred cestninsko postajo. Ni pravično, mar ne? Z novim zakonom bo razlika med kaznimi večja, pravijo. Tudi ministrica Katarina Kresal obljublja, da se bo policija v prihodnje bolj osredotočala prav na zares nevarne prekrškarje in jih tudi primerno visoko kaznovala ter s tem polnila blagajno države. Pri manjših prometnih grehih naj bi si torej včasih prislužili zgolj opozorilo.
Strinjam se, bil bi čas, da se pristojni nehajo ukvarjati zgolj z represijo. Številni strokovnjaki poudarjajo, da zgolj višanje glob ne bo zagotovilo varnejših cest. Dokler bomo vdani v usodo ponavljali, da pač vozimo tako, kot živimo, torej prehitro in tekmovalno, se bo na slovenskih cestah še vedno umiralo. Dokler bodo drugi udeleženci v prometu za vami vozili na nevarno kratki varnostni razdalji, vam besno signalizirali, ko upočasnite ob znaku za omejitev hitrosti, in brez zadržkov vozili v predore, čeprav na vhodu gori rdeča luč, bodo slovenske ceste še naprej pravo bojišče.
Danes nisem razpoložena za bitko. Tistega zloglasnega petka sem se torej varno pridrsala do cilja. Na robu zdrsa, ko sem na višnjegorskem klancu zapeljala na ledeno ploščo. Hvaležna, da sem najslabše možne vozne razmere pred časom preskusila na poligonu varne vožnje, kar mi je pomagalo, da me ni zgrabila panika in da sem s primernim manevrom obstala na cesti, ne pa v jarku.
Prvi zares zimski teden nam je poleg snega prinesel žled, led, gosto meglo, v kateri se je prav na dolenjski avtocesti zgodila doslej najhujša nesreča na naših cestah. Pa se je zima šele začela, zdaj pa smo zakoračili še v prometno vedno nevarni december.
Ko tole pišem, zunaj obilno sneži, radio poroča o številnih zdrsih in zastojih, poslušalci pa se še naprej, večinoma neupravičeno, pridušajo zaradi slabo pluženih cest in neočiščenih pločnikov. Spet je petek. Na moji mizi je vozni red vlakov, v denarnici vizitka taksi službe, avto pa na suhem v garaži. Danes nisva razpoložena za novo zimsko bitko na dolenjski avtocesti.
