Kam gre ta država?

Jana

15. 12. 2010, 00.00

Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57

Dr. Janez Šušteršič je ekonomist barvite, jasne in z razumljivimi prispodobami podkrepljene govorice. . Danes je izredni profesor na fakulteti za menedžment Koper in na dveh zasebnih fakultetah kritični govorec, ki namesto državljanske nepokorščine priporoča državljansko pokončnost, namesto uklonitve neformalnim pritiskom, priporočilom in pogojevanju iz političnih vrst pa preproste besede: »Pojdite se solit!«

Dr. Janez Šušteršič je ekonomist barvite, jasne in z razumljivimi prispodobami podkrepljene govorice. Kljub temu da je bil kar šest let in pod dvema vladama direktor Urada za makroekonomsko analizo in razvoj (UMAR), pa podpredsednik odbora za reforme in nacionalni koordinator za lizbonsko strategijo ter dve leti podpredsednik odbora za ekonomsko politiko pri Svetu EU v sestavi finančnih ministrov, je rekel ne, ko so mu ponudili stolček ministra za razvoj – zaradi osebnih razlogov. Danes je izredni profesor na fakulteti za menedžment Koper in na dveh zasebnih fakultetah kritični govorec, ki namesto državljanske nepokorščine priporoča državljansko pokončnost, namesto uklonitve neformalnim pritiskom, priporočilom in pogojevanju iz političnih vrst pa preproste besede: »Pojdite se solit!«

Glavno sporočilo okrogle mize na Inštitutu dr. Jožeta Pučnika je bilo: Resetirajmo Slovenijo. To pomeni, da je prišel čas za spremembe – kakšne?
Nimamo dogovora o tem, kam ta država gre. Do leta 2000 smo imeli prepoznaven razvojni model, a se je izčrpal, namesto njega pa ni nastalo nič zares novega. Janševa vlada je sicer skušala uvajati neke reforme, a je ostala na pol poti: tudi sama se je raje malo vklopila v obstoječa omrežja in skušala delati po starem. Sedanja vlada se je soočila s krizo, nima prepričljivega voditelja, nima jasnih odgovorov, skuša pa izvajati podobne reforme, kot so že bile načrtovane. Moje ključno sporočilo na tej okrogli mizi je bilo, da temeljni problemi niso več ekonomski, ampak so postali družbeni – v smislu, da preprosto ni več zaupanja. Politične stranke, sindikati, delodajalci, državni zbor, tudi mnenjski voditelji nimajo več zaupanja in legitimnosti kot nekoč. Zato tudi ne morejo v imenu nas vseh skleniti novega razvojnega dogovora.
Kje se je pred desetimi leti zalomilo? So vodilne strukture postale preveč požrešne? Zdi se, da gre vedno za človeški faktor, povezan z močjo in denarjem.
Ključno je bilo, da se ni nič prelomilo, sistem se je preprosto počasi izčrpal, postal je neproduktiven: tranzicijske reforme so ostale na pol poti. Zame je ključno vprašanje lastništva: država je ohranila zelo velik del v gospodarstvu, ta državni delež pa je bil vzvod, s katerim je lahko politika vplivala na gospodarstvo, kot pravite, kombinirala svojo oblastno moč z ekonomsko. In zaradi tega, ker so želeli ohranjati takšen sistem, niso šli naprej s tranzicijskimi reformami, zadeva je postala gospodarsko neučinkovita. Kazalci zelo jasno kažejo, da smo takrat začeli izgubljati konkurenčnost, tudi pritisk na javne finance je postajal vedno večji.
V zvezi s tujim kapitalom – nekateri pravijo, da je to razprodaja slovenskega premoženja.
Veliko vprašanje je, kaj pomeni, da je nekaj »naše«. Firma ni naša, ni moja, ni vaša, je od državnih skladov, če imamo domače lastnike, so podjetja od Bineta, Igorja, Boška … Jaz nimam nič od tega, da je lastnik podjetja Slovenec, nič lažje ne vplivam nanj kot državljan. Zelo čustveno je govoriti, da je nekaj naše, ampak vedno gre za konkretnega lastnika in ne za »nas«.
In odnos do zaposlenih, do ljudi?
Če pogledamo najhujše zgodbe, ki se dogajajo v Sloveniji: Vegrad nima tujih lastnikov, Pivovarna Laško in Istrabenz, torej zgledi slabega vodenja, tudi ne. Ljudi se dobesedno izkorišča, zato se s tezo slabih tujih in dobrih domačih lastnikov ne strinjam. Odnos je v veliki meri odraz etike in osebnosti, ki vodijo podjetja, in seveda inštitucij pravnega okvira ter zakonodaje.
Govori se tudi o koruptivnosti.
Nekaj zadev je bilo razkritih, ja, tudi mednarodne primerjave kažejo, da je je veliko. Mislim pa, da je v Sloveniji veliko koruptivnosti po načelu »zvez in poznanstev« ter medsebojnega delanja uslug: včasih je zelo težko potegniti mejo med normalnim dogovarjanjem in korupcijo.
Dr. Cerar je poudaril, da se omrežje ne sesuje zato, ker so ljudje v njem zelo soodvisni – če pade eden, se sesuje vse. Kako to odpraviti?
Z gospodom Cerarjem se zelo strinjam, ljudje so povezani v različne kombinacije in nihče si ne upa napasti ter razkriti takih ljudi, ker nihče ne ve, kaj bo prišlo na plan. Moj kolega Pezdir pa je opozoril, da je zdaj zaradi krize »plen« manjši: bogastva, ki se ga da prerazporejati, je manj, zato je konkurenca med ljudmi iz različnih omrežij postala ostrejša. Zato lahko beremo o veliko aferah: prepričan sem, da so te afere neposredno orodje boja nekoga proti nekomu. Ta proces lahko pripelje do spremembe in to počasi dojema tudi politika.
Govorite o izgubljanju zaupanja?
Tako je. Problem je v tem, da za zdaj še krivijo drug drugega, a v neki točki lahko pride do tega – če bi politika imela dovolj treznih igralcev –, da bodo morali spremeniti pravila igre, sicer bomo izgubili vsi. To, da bomo vsi izgubili, pa pomeni, da lahko dobimo zelo populistične vlade: populizma je veliko tako na levici kot na desnici, avtokratskih potencialov tudi. To bi bilo slabo. Če se bodo ključni politični igralci na obeh straneh tega dovolj hitro zavedeli, lahko začnejo spreminjati sistem od zgoraj. Druga možnost pa je to, kar se dogaja: civilne pobude, ki silijo k odgovornosti.