Z mamo Sonjo ali mamiko, kot jo kličejo, teče čas brez kazalcev, radoveden pogovor pa se podaljšuje v ure. Izredno vitalna osemdesetletnica, ki mirno skrije petnajst let, je okretna kot mlada ženska, živahnih gibov, ki se jim pozna stalna telesna in duševna aktivnost, odprtega duha in izredno pozitivna. Kljub ne najlažjemu življenju razlaga svojo življenjsko zgodbo nasmejana, resda si kdaj pa kdaj obriše solzno oko, a se ne pusti motiti težavam in žalosti. Ko začnemo klepetati, ker se s fotografom nikakor ne moreva posloviti, prinese na mizo ličen okusen narezek in pravi: »Zdaj, ko sta se nadelala, pa pomalicajta! Pa en kofetek bomo tudi, ne?!«
Če bi vsi ljudje premogli toliko zdravega optimizma, nas male in velike težave ne bi spravile na kolena, razpredam sama pri sebi, ko spomin kliče v besede življenjsko zgodbo mame Sonje, ki jo je pripeljala do gasilstva in medalj (skriva jih v hodniku za vrati), pokalov in do tega, da je najstarejša aktivna slovenska gasilka skupaj s šestimi kolegicami (najmlajša šteje devetinpetdeset let) v ekipi Gasilske zveze Vodice pod mentorstvom poveljnika Lojzeta Kosca že petič državna prvakinja!
Kazen bodočega moža. Kot otrok (veliko časa je preživela pri stari mami v Žireh) seveda ni sanjarila o gasilcih in medaljah: rojena Ljubljančanka je že kot deklica okusila prostost zelenih travnikov, saj se je družina tik pred vojno preselila v Vodice pri Ljubljani. »Oče je rekel, da bomo na deželi bolj varni. Potem je bila seveda vojska in take mlade punce so že pošiljali na delo, a jaz sem bila bolj sitna,« se smeji spominom. Ne bo čisto držalo, bila je pridna, k sosedom je hodila past krave. »Pa tudi dekla in hlapec sem bila med vojno, vsa kmečka dela sem opravljala: kosila, molzla, žela …« Da bi zaslužila kakšen dinar. In da bi zaslužila še kakšnega več, je s šestnajstimi leti začela delati v Tobačni tovarni v Ljubljani. »Saj me je mama silila s šolo, ker sem se dobro učila, a doma ni bilo denarja, jaz pa sem želela imeti svoj denar.« Na delo se je vozila s kolesom, vsak dan devetnajst kilometrov – preden si je kolo zmogla sama kupiti, je hodila peš. Kolo je tudi sicer zaznamovalo njeno življenjsko pot. »Ko sem se nekoč peljala s kolesom iz službe v Šentvid k frizerju, me je ustavil miličnik, ker je kolesu potekla registracija. Tečen miličnik ni našel številke kolesa, jaz nisem hotela povedati, kje se skriva – pa me je kaznoval, dvajset dinarjev sem morala plačati!« Seveda je bila jezna, listek s kaznijo je pustila v žepu vse do službene zabave. Na njej se je med povabljenimi znašel tudi miličnik, ki jo je kaznoval. »Nisem ga prepoznala. Prišel me je prosit za ples in se mi predstavil, rekel je, da je Papež. No, sem si mislila, če se mi je zlagal – pomislite, v tistih časih policaj, pa papež! – se bom pa še jaz in sem rekla, da mi je ime Urša (vesel smeh).« Iskrica še ni čisto preskočila, no, pri Sonji še ne, toda Papež je vztrajal, jo čakal pred službo in – poročila sta se pri njenih dvajsetih letih. Iskrica, ki je prerasla v iskro in plamen, je oba grela vseh triintrideset let zakona.
Žalost premaga delo. »Ko je mož umrl, sem si mislila, da sva le bila veliko let skupaj, da so otroci preskrbljeni, jaz pa stara – na, zdaj je pa od njegove smrti petindvajset let, jaz pa še kar živim.« A vse le ni bilo tako zelo lahko in sprijaznjeno, usoda ji je zadala udarec najprej s smrtjo najstarejšega sina, sedemletnega Joška. Pri sosedu  se je smrtno ponesrečil z elektriko. »Hudo, da ne morem povedati,« pravi še danes s skrhanim glasom in solzami v očeh, »takrat sem mislila, da je konec sveta. A je treba vse preživeti: imela sem še dva otroka, pa tudi mož mi je stal ob strani. Moraš naprej!«
In tako je tekla življenjska zgodba, ki jo je kalila še moževa huda astma. »Dolgo je bil na kisiku, proti koncu skoraj ves čas, kisik smo imeli napeljan v spalnico, kopalnico…« Pomagala mu je, a mož je omagal. »Mislila sem, da je konec sveta, da brez njega ne bom mogla živeti. Pa sem si rekla, da ne smem narediti sramote otrokom.« Pobrala se je s težavo, odgnala črne misli in se, zavestno, zakopala v delo. »Pletla sem zahtevne vzorce, delala makrameje, reševala križanke, imela sem kure in zajce pa dobre sosede in prijateljice.« Potem pa se je nekaj mesecev po moževi smrti preselil nazaj v hišo tudi sin z družino – in bilo je laže. Življenje je postalo še živahnejše. »Luštno, skupaj smo živeli, kuhala sem, hodila z upokojenci na izlete, bila poverjenica pri upokojencih – potrudila sem se, da sem si zapolnila življenje, in misli so šle takoj drugam! Sam sebi moraš pomagati – jaz nisem tarnala, pa mi je bilo včasih za umret hudo: nekajkrat na dan sem hodila na pokopališče, misleč, da sem najbolj uboga, pa sem videla mlado mamico z dvema otrokoma, nosečo, mož se ji je ponesrečil, in sem si  mislila, ja, če bo ona preživela, pa jaz ne bi?!«

Več v Jani št. 50

Tekst: Miša Čermak, foto: Jaka Koren