To sta le dva primera medvrstniškega nasilja v mestu, kjer že ptički čivkajo, da naj bi več let delovalo nekaj organiziranih tolp mladostnikov (najbolj dejaven naj bi bil del navijaške skupine Celjski grofi), ki naj bi bile oborožene z bokserji, noži in včasih celo s pištolami ter naj bi vas bodo preteple ali izsiljevale tudi po naročilu. Na večini šol, kjer jim gre po trditvah sogovornikov predvsem za javni ugled, bi vse skupaj najraje pometli pod preprogo.

Mladi molčijo kot grob. Medvrstniško nasilje je ne le v Celju, ampak po vsej Sloveniji še vedno tabu, o katerem se (z izjemo nekaterih šol) skoraj ne govori. Čeprav zgodbe o pretepenih in izmaličenih mladostnikih z zlomljenimi okončinami (celo že v osnovni šoli) zadnjih nekaj let skoraj vsak teden prihajajo tudi iz celjskih zdravniških ambulant, ni videti, da bi to koga posebej skrbelo. Na Policijski upravi Celje ugotavljajo, da se medvrstniško nasilje v zadnjem letu nekoliko stopnjuje. A čeprav se to dogaja skoraj vsak dan, so v zadnjem letu uradno zabeležili le od 10 do 20 prijav!  Policisti sicer posebne evidence o medvrstniškem nasilju ne vodijo.
Učitelji, ki najbrž zaznajo največ tovrstnega nasilja, o tem pogosto kar molčijo. Molčijo tudi mladostniki, saj jih je strah, da bi sicer sami postali žrtve. Da bi, kadar so priča nasilju, poklicali policijo, si ne upajo niti pomisliti. Če pokličejo na anonimno številko 080-12-00, so takojšnje policijske intervencije redke, na številko 113 pa si ne upajo poklicati, ker jih tam menda pogosto vprašajo za ime in se zato bojijo, da bi razkrili njihovo identiteto. Molčijo pa tudi starši; zaradi strahu, da bi bil, če bi izpostavili problem nasilja na šoli, njihov otrok pri učiteljih potem »slabše zapisan«.
                                                                    Več v Jani, št. 51, 21.122010