Kljub dramatičnim novicam o grozljivih nesrečah, ki jih je povzročil alkohol, čedalje višjim kaznim in tudi prizadevanju številnih posameznikov in institucij, da bi spremenili naš odnos do uživanja alkohola, kadar smo za volanom, Slovenci še naprej veselo pijemo in vozimo. Za odtenek boljša lanska statistika, ko je na cestah umrlo 30 ljudi manj kot leta 2009,  je pri tem še vedno bolj slaba tolažba.
Se problema torej lotevamo z napačnimi metodami, je zato logično vprašanje. Visoke kazni zagotovo silijo ljudi v resnejši premislek, ali bodo po nekaj popitih kozarcih sedli za volan. Toda zgolj grožnje niso še nikoli sistemsko in dolgoročno odpravile prav nobenih težav. Ljudje bi morali za volan trezni zato, ker bi jim bilo povsem jasno, zakaj je to dobro, ne pa zato, ker bi se bali alkotesta in kazni.
Oglaševalske kampanje, s katerimi se država loteva ozaveščanja svojih državljanov, imajo praviloma dve izhodišči – eno je zastraševanje, drugo pozitivna spodbuda. S takšno nas država nagovarja v zadnjih mesecih. Pred leti smo poskusili tudi s šokantno različico, a se ni posebej obnesla.  Ljudje se v resnici precej trdno oklepamo prepričanja, da se slabe stvari sicer dogajajo – vendar drugim, ne nam.
Pred kratkim je po elektronski pošti zaokrožilo sporočilo s povezavo na spletno stran avstralske kampanje zoper uživanje alkohola za volanom. Avstralija ima približno dvajset milijonov prebivalcev, pa na njihovih cestah na leto umre okoli 300 ljudi. V Sloveniji z dvema milijonoma prebivalcev je lani umrlo 140 ljudi. Podatki o resno poškodovanih udeležencih seveda statistiko še poslabšujejo.
Omenjena avstralska kampanja spada med tiste z grozečim sporočilom. Je ganljiva in presunljiva (ogledate si jo lahko na Janini spletni strani). Za mnenje, ali je mogoče, pa hkrati smiselno in učinkovito s čim podobnim nagovoriti tudi slovenske državljane, smo povprašali nekaj naših strokovnjakov.

Naravno je, da se obrnemo stran
Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije:
»Šokantne kampanje (plakati s fotografijami krvi, opisi nesreč itn.) niso primerne za dolgoročno pozitivno spremembo vedenja, občasno pa imajo lahko tudi negativen učinek. Naravno je, da se z gnusom obrnemo od njih in niti ne sledimo sporočilu, ampak se zaščitimo. Nekaterim (zelo občutljivi, morda v prometu negotovi skupini ljudi) pa lahko celo škodujejo –  zajame jih strah pred prometom, ki jih lahko v usodnih trenutkih celo blokira. Boljše so preventivne akcije, ki nagovarjajo sogovornika spoštljivo, ne pa agresivno in z zastraševanjem. Še in še je razlogov, ki govorijo proti šok terapiji pri ljudeh kor razumnih bitjih!«

Več mnenj strokovnjakov si lahko preberete v Jani št. 3, izid 18. 1. 2011