Včeraj je bil za našo ulico pomemben dan! Pripeljali so nam kontejner za zbiranje kosovnih odpadkov. »Ej, Franci!« sem zavpila na starega, ki je kot vedno buljil v smučanje. »Zmigaj se, greva sosedi Roziki pomagat pospravit tisto staro pohištvo, ki ga ima že pol leta stlačenega na dvorišču!« »Nič ne bo, po novem je to delo na črno,« je zamomljal stari lenuh, medtem ko si je v usta porival milijonto pest čipsa.
»Kaj pa spet kvasaš, osel stari? Kakšno delo na črno neki; samo najljubši sosedi bova pomagala, kot sva ji vedno! Kaj si boš še izmislil, samo da se ti ne bo treba premakniti?« sem tulila iz kuhinje. Proti staremu lenuhu sem v jezi zabrisala kuhalnico in si šla kuhat divko. To mi vedno zbistri misli in me pomiri, še posebej, če vanjo vlijem malo čokoladnega likerja.
Vsi smo goljufi. Sedla sem torej za računalnik in odtipkala »predlog novega zakona o preprečevanju dela na črno«. Ko sem začela brati, nisem mogla nehati! Res je, da sem samo gospodinja, moj leni dedec pa je čisto navaden obrtnik, a videti je, da se tokrat celo ni motil! Ta predlog se bere bolj napeto kot kakšna kriminalka Agathe Christie! Tisti, ki so ga pripravili, mislijo, da smo vsi, ki pomagamo sosedom, sorodnikom in prijateljem, navadni goljufi in torej zakrneli kriminalci. Drugim prostovoljno in brezplačno pomagamo samo zato, da nam za delo, ki ga opravimo, ni treba izstavljati računov oziroma plačevati davkov. Odkrivanje vseh nas, ki tako grdo goljufamo državo, bi bila prava poslastica že za Hercula Poirota, kaj šele za naše inšpektorje! Ti že zdaj tarnajo, da jih je premalo, novi zakon pa jim bo ob veliko novega dela dal še veliko nove svobode. Na primer: natančno se ve, da boste, če ste obrtnik ali pravni subjekt, z enako storitvijo brezplačno pomagali le še najbližjemu sosedu ali sorodniku v prvem ali drugem kolenu. A kaj, ko nikjer ne piše, kakšna natančno je razdalja, do katere je nekdo sploh še vaš najbližji sosed! Odločitev bo prepuščena inšpektorjem. Prav zanimivo jih bo gledati, kako bodo, da bi jim uspelo preganjati medsosedsko pomoč, ure in ure čepeli v kakem grmovju! Ko jih bo dovolj zeblo ali se jim bo zazdelo, da ste preveč oddaljenemu sosedu pokosili že preveč trave ali mu zalili preveč rož, bodo poskakali ven kot kakšni zajci in vam položnico za nekaj tisoč evrov pomolili naravnost pod goljufivi nos!
Mihec se ne more več žogat. Spisek dejavnosti, ki utegnejo po novem zakonu obveljati za delo na črno, je skoraj neskončen. Če je najin najbližji sosed naduti Branko, ki ima hišo, kaj hišo, celo palačo, res najbližje najini, potem raje pojem predpasnik, kot da bi mu pomagala! Z njim ne govoriva, odkar je pred leti zastrupil našega psa, češ da je preglasno lajal. Vendar pa se z vsemi drugimi sosedi zelo dobro razumemo. Naši otroci so skupaj odraščali, z večino se poznamo že več kot trideset let. Obiskujemo se, skupaj smo preživeli veliko lepega, pa tudi hudega, drug drugemu smo pazili otroke. »Tudi s tem bo zdaj konec,« sem pomislila, ko sem se spomnila, da sosedova hči, ki več let ni mogla najti službe, doma pazi otroke, ki ne dobijo prostora v vrtcu. Dejavnost ima prijavljeno in od tega plačuje tudi davke. Zato se naš Mihec odslej ne bo več mogel hodit igrat k njihovemu Janiju. Razen če nam bo soseda izstavila račun, ker medtem ko je Mihec pri njih, tu in tam le pogleda, da otrok ne skoči na cesto ali pa si med divjo igro z najboljšim prijateljem ne razbije glave.
Več v Jani, št. 6., 7.2.2010