»Nisem gledal na uro, ko se je streslo, a tudi če se je treslo samo nekaj sekund, se mi je zdelo, da traja celo večnost,« je s kancem značilnega bridkega humorja povedal John Watson iz Diamond Harbourja, predmestja Christchurcha. John je že 28 let poročen s Slovenko Vido, le dan pred potresom z magnitudo 6,3, ki je skoraj v celoti porušil drugo največje novozelandsko mesto Christchurch, pa ju je obiskal Vidin nečak iz Slovenije Gašper Hriberšek. Vsi trije se zavedajo, da so imeli strašansko srečo, saj je Vidin in Johnov dom ostal cel, oni pa brez poškodb. Številni te sreče niso imeli. V razdejanem Christchurchu je že zdavnaj ugasnilo zadnje upanje, da je še kateri od pogrešanih preživel rušilni potres, in tako se je število mrtvih verjetno povzpelo na več kot 300. Vido in Johna smo zaskrbljeni poklicali dan po rušilnem potresu in izvedeli, da je z njima vse v redu. Njo je potres »zmotil« ravno med jogo v telovadnici v Christchurchu: »Ob koncu joge smo ležale na tleh in nenadoma je začelo tresti, kot da bi se v stavbo zaletel vlak. Ropotalo in treslo se je, luči nad nami so se začele divje gugati, me pa smo kar otrpnile na tleh in potem zbežale ven. Ko smo bile zunaj na varnem, so s stropa popadali luči in stekla; ne smem pomisliti, kaj bi bilo, če bi vse to padlo na nas,« je pripovedovala Vida Watson, z dekliškim priimkom Strašek, arhitektka iz Ljubljane, ki je pred 28 leti med potovanjem po Novi Zelandiji spoznala Johna, se začela ukvarjati z akupunkturo in se tam tudi ustalila.
Iz asfalta je bruhala voda. Prvemu šoku je sledil drugi. Vida je šele pred telovadnico ugotovila, kako močan je bil potres, saj so bile ceste popolnoma razrite, iz njih pa je bruhala voda. »Nenadoma je voda iz popokanih cevi prekrila cestišče in povsod je je bilo do gležnjev. Stanujem na drugi strani zaliva in glavna cesta je bila povsem razrita ter prekrita s skalami.«
Med iskanjem poti domov je pred neko hišo zagledala čisto samo staro gospo in ji priskočila na pomoč. Hiša te 90-letne gospe je ostala cela, le vse knjige, radiatorji, lestenci in drugi predmeti so ji popadali na tla. Vida ji je pomagala pospraviti hišo in gospa ji je hvaležno priznala, da še nikoli v življenju ni imela tako lepo pospravljenega doma. »Potem sem jo peljala v negovalno bolnišnico za ostarele in tam sva skupaj pomagali ter hranili tamkajšnje oskrbovance. Bilo je kar strašno, ležali so tam in niso mogli ven, ostali so brez vode in elektrike. Še dobro, da se jih večina ni zavedala, kako hudo je vse skupaj.«
Johna je skoraj odneslo. Šele po nekaj urah je prišla domov ter našla moža in hišo brez poškodb. Johna je potres ujel v krošnji drevesa na njihovem vrtu: »Žagal sem veje, ko se je streslo, in lahko rečem, da je bilo kot na vrhu jambora v najhujšem viharju. Objel sem drevo, saj sem bil prepričan, da me bo z drevesom vred odneslo. Tu, v Diamond Harbourju, smo res imeli neznansko srečo,« je povedal.