Pogledali smo v japonsko tradicijo in povprašali ljudi, ki so živeli tam, med njimi ekonomista Rudija Videtiča, ki je bil na Japonskem kar pet let predstavnik jugoslovanske gospodarske zbornice (zdaj je bolj znan po čokoladnici v Olimiji) in občasno še obišče tamkajšnje prijatelje.
»O Japoncih zveš veliko v njihovem tradicionalnem gledališču kabuki, ki ima stoletno tradicijo, največja vrednota pa je ne pokazati niti preveč veselja niti preveč žalosti. Pri tem so v resnici zelo čustveni in zaradi večnega zatajevanja tudi zelo trpijo,« pravi Videtič, ki se je naučil japonsko in se je z domačini veliko družil tako poslovno kot zasebno.
Zakaj so takšni, sem spraševala sogovornika in še nekatere druge poznavalce Japonske. Odgovor je na videz preprost: več kot 130 milijonov ljudi živi na otočju, velikem nekaj manj kot 378 tisoč kvadratnih kilometrov, 80 odstotkov pokrajine je gorate. Živijo tesno drug zraven drugega tako v mestih kot na podeželju, kjer se njihova polja dobesedno dotikajo. Nenehno se srečujejo, pri marsikaterem delu (kot je namakanje riževih polj) morajo sodelovati, drugače ne gre. S prepiri ne bi prišli nikamor, kadar pa komu le prekipi, je hudo.
»Pridni so kot mravlje, živijo v peklenskem ritmu, ki je za nas nerazumljiv. Zelo so zaprti vase, a vljudni in ustrežljivi,« je povedal Videtič. Pa tujci? Sprejmejo jih medse in so njihovi zvesti prijatelji, če so se pripravljeni naučiti japonščine in če skušajo vsaj približno razumeti njihovo kulturo, ki je posrečen spoj tradicije ter vsega, kar sta dosegli sodobna znanost in ekonomija.
Skromnost. Japonska je ena najbogatejših držav na svetu, vendar pa ljudje živijo skromno. Hranijo se predvsem z rižem, zelenjavo in ribami ter živijo v tesnih stanovanjih ali majhnih hišah, kjer je vse brezhibno čisto (tako je tudi na ulicah in dvoriščih) in kjer ni odvečne navlake, kakršno imamo zahodnjaki. Bolj kot dragocenosti na stenah in policah jih veselijo cvetje v vazah ter skrbno urejeni okrasni vrtički na tesnih dvoriščih. Življenje je na Japonskem drago, kar izkusijo tudi številni tujci, ni pa to nič čudnega. Kljub skromnim površinam pridelajo Japonci veliko hrane doma. Njihov riž je petkrat dražji od uvoženega, pravi Videtič, a ga kljub temu kupujejo.
Več v Jani št. 12, 22. 3. 2011
Tekst: SONJA GRIZILA
