Z dojenčkom na maturantski ples. Četrti letnik srednje šole je za dijake že tako ali tako stresen, Moniki pa so se zraven pritihotapili še nosečnost, priprave na poroko in porod. A kljub vsemu je imela do aprila zaključene vse ocene in je tako kot sošolci v prvem roku uspešno opravila maturo. Pravi, da so ji profesorji na tolminski gimnaziji pri tem zelo pomagali, razumeli so, v kakšnem položaju se je znašla, in ji omogočili, da se je prijavila za spraševanje, kadar je bila pripravljena.
Izpustila ni niti maturantskega plesa junija, ko je imel Simon dva meseca. V hotelu Alp v Bovcu, kjer so plesali, so najeli sobico in Monika se je lahko zabavala tako kot drugi sošolci, le občasno je morala skočiti v sobo in podojiti svojega malega nadobudneža.
Želela sta si veliko družino. Monika in Stanko sta že takrat, ko sta se vzela, načrtovala veliko družino, saj sta si obljubila, da bosta imela pet otrok, a naneslo je tako, da jih je sedem, kar je njuno srečo še povečalo. »Mož prihaja iz družine s sedmimi otroki. Očeta so izgubili, ko je bil najmlajši star komaj eno leto, in če jih je tašča sama spravila h kruhu, le kako jih ne bi midva s skupnimi močmi,« pove Monika ter nam zaupa, da imata dva moževa brata po pet, eden pa štiri otroke, tako da se 88-letna babica, ki živi v isti hiši, a v ločenem gospodinjstvu, lahko pohvali s kar 27 vnuki.
 »Če se človek odloči za veliko družino, se mora s starševstvom spopasti v mladih letih, saj ko se ženska bliža štiridesetemu, se vse začne in konča pri enemu ali dveh otrocih,« je prepričana Monika, ki pravi, da je v srednješolskih letih doživela dovolj mladostne razposajenosti, zato ji nikoli ni bilo žal, da je relativno zgodaj postala mamica.
Štirje študentski otroci. Monika niti pomislila ni, da ne bi študirala, a ker je Drežnica od Ljubljane oddaljena skoraj 130 kilometrov, se je odločila za izredni študij na Pedagoški fakulteti, smer predšolska vzgoja.
»Povečini sem hodila le na izpite in obiskovala obvezne vaje, pri čemer so mi pomagali tako mož kot starši. Ker sem med študijem rodila štiri otroke, je bilo vedno treba katerega izmed njih podojiti, zato smo se skupaj odpravili v Ljubljano. Medtem ko so sošolci med izpiti ali predavanji šli na kavo, sem jaz ta čas izkoristila za dojenje.
Zdaj pa punce ... v šali rad reče oče Stanko in še doda misel nekdanjega koprskega škofa msgr. Metoda Piriha, ki je ob krstu njunega šestega otroka dejal, da se skrb za narod začne v domači postelji.
Štirim fantom, Simonu (19), Matiji (16), Jakobu (14  – rodil se je na novo leto, kot prvi dojenček na Primorskem ) in Tomažu (11) so se pridružile tri sestre, Lucija (9), Tatjana (3) in Mirjam (2).
»Ko so začela na svet prihajati dekleta, smo prekinili tradicijo, ki je nekaterim burila domišljijo. Ker imajo vsi fantje imena po apostolih, so bili nekateri že zaskrbljeni, da bomo šli do številke 12,« v smehu pove Monika.
 »Veseli smo bili, ko se je rodila prva deklica, le fantje se s tem prvi hip niso najbolj strinjali, saj so vedno znova ponavljali, da so v njihovi družini doma fantje. Izjema je bil le takrat petletni Matija, ki se je sestrice tako razveselil, da je obiskal domala vse hiše v vasi in sovaščane seznanil, da so pri Lovrižu dobili prvo deklico.«
Šest let za Lucijo je prišla na svet Tatjana, rodila se je s prirojeno napako shizo (odprto mehko nebo). Pri dveh letih in pol je uspešno prestala operacijo, a kmalu so opazili, da nekoliko zaostaja v razvoju – še vedno zaostaja z govorom, počasneje je shodila, nekaterih motoričnih spretnosti še nima dovolj razvitih. Sedaj že nekaj časa redno obiskuje logopedinjo, ki jo pospešeno uči govora, v kratkem pa se bo z njo začel ukvarjati tudi defektolog.
Pohvaljena država. Monika, ki je 10 let v domači vasi vodila bife, pravi, da država dobro poskrbi za velike družine, saj mesečno dobijo 800 evrov otroškega dodatka, otroci imajo v šoli brezplačno malico, dvakrat pa so jim delno subvencionirali tudi šolo v naravi. Izredno je hvaležna za vse terapije, ki jih je deležna mala Tatjana, saj je napredek že viden, in se nadeja, da bo do začetka šole ujela vrstnike.
 Pri Lovriževih imajo ekološko kmetijo in se ukvarjajo z rejo ovac, pridelajo pa  tudi veliko zdrave hrane. Na podstrešju so uredili turistične sobe, s katerimi nekoliko obogatijo družinski proračun.
Oče Stanko se vozi v službo v bližnjo Italijo, kjer za enako delo zasluži veliko več, kot bi v bližnjem Kobaridu. Z Moniko namreč menita, da je za tako številno družino treba imeti materialno osnovo. Priznata, da jima ni bilo vedno lahko. Lani je namreč zaradi krize v Italiji Stanko delal največ dva tedna na mesec in temu primerno visoka je bila tudi plača. Monika se spominja obdobja, ko so se preselili v hišo in je bila ena plača dovolj zgolj za poplačilo kredita ter jim je potem ostalo le za mleko in kruh. Takrat so bili že jogurti in sadje razkošje. V takih časih se je treba disciplinirati in strogo nadzorovati vse stroške. Pohvali tudi podporo države, ki mamicam z vsaj štirimi otroki deset let plačuje prispevke za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje,  ter meni, da bi morala vsaka mama ostati doma, dokler ne bi otrok dopolnil tri leta.
Enakopravnost. »Pri nas otrok ne delimo na fante in dekleta. Vsak mora enkrat na teden počistiti sobo, sproti postlati posteljo in v omaro pospraviti oprano ter zlikano perilo. Res, da fantje niso ravno vešči v kuhi, a kljub temu znajo pripraviti kakšno pašto, če je ravno treba.
Moji otroci imajo veliko prednost, ker sem doma in se jim lahko posvečam, a kljub temu stojim na trdnih tleh. Vse iluzije in predsodki padejo, ker jih je preprosto preveč, zato ne pričakujem, da bodo doktorji znanosti. Menim, da je še vedno bolje biti dober kuhar kot slab doktor,« je prepričana Monika, ki pravi, da ji je včasih na govorilnih urah prav nerodno, ko pove, da je šola v domeni otrok in se sama s tem zelo malo ukvarja ter na pomoč priskoči le, kadar se kaj zalomi ali kdaj pri preverjanju znanja pred kontrolno. »Potem ko me učitelji začudeno gledajo, se sama pri sebi sprašujem, ali sem morda slaba mama, ker vse popoldne ne sedim pri otrocih. To mi pri sedmih in gospodinjstvu preprosto ne znese in prepričana sem, da bom svoje otroke vzgojila v samostojne in odgovorne osebnosti,« pove Monika, s katero se zelo strinjam.
Veselje pri hiši. Kurinčičevi otroci, ki jih je, kadar se kam odpravijo, za cel kombi, so zelo aktivni – igrajo denimo različne instrumente, pa tudi šport jim ni tuj. Že ko vstopiš v njihovo hišo, začutiš, da je tam doma veselje. Čeprav se morajo čemu tudi odpovedati, so prav zaradi tega, ker jih je toliko, srečni. Monika pove, da so si letos že šestkrat privoščili smučanje na Kaninu in da so opazni, kjerkoli se pojavijo, vključno s porodnišnico, kamor je oče vedno pripeljal vse otroke.
Redno si privoščijo tudi počitnice na morju, nemalo pozornosti pa vzbudijo, kadar se dvakrat na leto pojavijo v trgovini in si nabavijo zimsko ali poletno garderobo. Monika pravi, da prisegajo na kakovostnejše izdelke, ki so sicer malo dražji, a zato trpežnejši. Številu otrok je primerna tudi vsota denarja, ki jo pustijo v trgovini. Prav tako sta trpežna pralni in sušilni stroj, ki se vrtita vsaj enkrat na dan.
 Čeprav je Monika zelo zaposlena mama, si sem pa tja privošči kavo s prijateljicami, lani pa je začela tudi peti v pevskem zboru, kar ji pomeni sprostitev. V veliko pomoč ji je tudi mama Jelka, ki predvsem pozimi kdaj poskrbi za otroke in kaj skuha, težje pa je poleti, saj ima z gostilno Jelkin hram, ki ponuja tudi prenočišča, dela čez glavo.